Roksonov kot

Vsakič znova, ko se odvrti dan kot je bil današnji, se na koncu dneva zadovoljno nasmehnem ob misli kako male stavri lahko obrnejo dan. Zjutraj sem se namreč zbudil na pol bolan in neprespan. Bil sem nervozen in tečkast… Zdaj, na večer, pa o tem ne duha ne sluha - sem prijetno pomirjen in sproščen. Pa za to ni bilo potrebno veliko…

Pred nekaj dnevi sem staknil prehlad. No, ob tem vremenu to ni nič čudnega (ne se bat, ne bom spet govoril o vremenu čeprav je to edina preostala tema s katero ne tvegaš tožbe (dokler seveda ne omenjaš vremenkotov!!!) - udeleženci blogresa vedo o čem govorim, ostalim pa v preventivne namene priporočam ogled posnetka predavanja Dejvija Kolarja, ki je na voljo na strani Blogresa 2007…). No, torej, staknil sem prehlad. Priden kot sem (sedaj nekaj časa ne bo več tako… ), sem nekaj malega krehanja in nahodnosti pridno ignoriral. Posledica: zadnjo noč sem slabo spal in se zjutraj zbudil samo na pol priseben in prisoten, morda sem imel celo nekoliko povišano temperaturo (seveda je nisem zmeril, ker se to za ta letni čas ne spodobi!!!). Skratka, bil sem povožen… Po čaju ali dveh (ne onih z limono ampak pravih zelenih) sem bil že za silo operativen. Na dnevnem redu pred menoj nekaj rutinskih zadev, malov, klicev ter še par sestankov in obisk na servisu, da mi v oči povejo razlog odhoda mojega notebooka v večna lovišča (v vednost: kriv je motherboard grrr)… Skratka, mojemu dnevu se ni obetalo, da bo kaj posebnega.

A obeti včasih ostanejo zgolj to in se ne udejanijo. No, meni se je začel vedriti, ko se je vreme začelo oblačiti. Bilo je na službeno-privatni kavici z znanko s katero se že dolgo nisva videla. Zanimiva in prijetna debata za konec pa še ugotovitev, da bi se znalo zgoditi tudi kakšno zanimivo službeno sodelovanje. In sem bil že malo boljše volje. Prvi mali plus dneva! Med vožnjo na naslednjo lokacijo se mi v mislih poveže par na videz nepovezanih informacij in pošljem sms povabilo meni ljubi mladi dami na popoldansko druženje prijetnega s koristnim (sms sem natipkal v stoječ v mestni gneči in tako nisem ogrožal prometne varnosti ). Ob iskanju parkirnega prostora sredi nevihte me je v dobro voljo spravila gospa srednjih let, ki je iz parkiranja naredila mali doktorat. Seveda skoraj ni potrebno omenjati, da je ob tem blokirala celoten promet v svoji bližini. Drugi mali plus dneva! Nekaj nevihtnih kapelj od avtomobila do servisa pa je bilo v tisti sopari itak prav prijetnih… Tretji mali plus dneva! Posledično tudi prevzem notebooka ni imelo tako negativnega vpliva na moje počutje. Stvari so pač minljive. Dobro je služil v času svojega življenja…

Malo za tem še klic za največji plus dneva - pritrdilni odgovor na poslano sms povabilo . In sva šla. Opravila kar je bilo za opravit, vmes sproščeno klepetala. Vmes je padel tudi kakšen monolog za sproščanje napetosti, ki se je nabrala tekom dneva, ki pa sploh ni bil naporen za ozračje. Končala sva na prijetni “kočerji” (kosilu-večerji). Jedla sva dobro… In zakaj je to največji plus? Ker je šlo za preprosto druženje z meni zelo ljubo osebo ob kateri se že od začetka poznanstva počutim izredno prijetno in domače. Spremlja te tisti občutek, da je vse tako kot bi moralo biti. Preprosto sproščeno in razumljeno. Ko si na isti valovni dolžini ter ne potrebuješ “podnapisov” in razlag. Tudi, če se ne strinjaš z vsem. Dovoljeno je tudi, da se z mislimi malo zakvačkaš… Ni ti treba biti popoln in vzor vsej bližnji in daljni okolici. Sprejet si tak kot si! To človeka preprosto pomiri in hkrati napolni s pozitivno energijo. Edini minus dneva po vseh teh plusih je bil samo ta, da se je prezgodaj zaključilo… No, to v tem momentu ni bistvenega za poanto zgodbe…

Kar mi je pred zaključkom dneva dalo še en dodaten plus, je pogled nazaj na celoten dan ter zadovljstvo in nasmeh ob ugotovitvi, da za lepši dan ni potrebnih velikih stvari. Rajši vzamem več malih plusov razporejenih skozi dan. Dostikrat so to trenutki, ki na prvi pogled tega niti ne obetajo, spadajo v kategorijo nepomebnih ali pa celo taki, ki imajo običajno negativen predznak. Pri vsem gre na koncu koncev za stvar perspektive in sprejemanja. Meni ljuba modrost tako pravi: “The beauty is in the eye of the beholder!”

Danes sem jezen, zelo jezen… na koga? Na vreme(nkote)!!! In verjemite mi, to se zgodi zelo redko…

Poslušati vsakodnevne pritožbe o vremenu so mi odveč. Stvar navade in rutine… OK, Angleže človek še razume… Ko pa poslušam vrtičkarje tu v naši soseski, si mislim “Le o čem bi se imeli za pogovarjat, če ne bi bilo vremena…”. Če sonce sije več kod dva dni zaporedoma, se že sliši pritožbe, da bo to gotovo škodilo zelenjavi in sadju ter bo vplivalo na slabo letino. Ko pa dva dni dež pada, je pa spet vse narobe… In, ko sem zadnjič bližnjo sosedo vprašal, če ni ravno zadnjič klicala dežja, je bilo pa itak vse narobe in me sedaj gleda čez ograjo kot največjega sovražnika… Ah ja, včasih prehitro povem kar si mislim…

In zakaj me zdaj vreme gane? Gledam napoved in vidim, da bo ravno na tiste dni, ko imamo rezervirane termine za športne aktivnosti, dež… Smo ta teden že v komaj regularnih pogojih izpeljali odbojko, košarke nismo mogli, ker je samo pol ure prej padlo ravno toliko dežja, da je namočilo igrišče… grrrr… za prihajajoči ponedeljek pa spet kaže, da bo odbojka (tako kot že pred 14-imi dnevi) gladko odpadla. ugotavljam, da sem bil pozimi bolj aktiven z 1 ali 2x tedensko dvourno dozo košarke… ja, čez vikend bo baje bolje. A kaj, ko je treba opravit druge obveznosti. No, mogoče bo pa kaj časa vsaj za jutranji ali pa popoldanski skok na Šmarno. Da se vsaj malo zmigam… Ker, če bo šlo z vremenom takole naprej, bomo morali še za poletno rekreacijo najemati dvorane…

Upam, da je tale moj ples po tipkovnici kaj pomagal pri tistih tam gori, ki se ukvarjajo z vremenom, in nam bodo kaj bolj uravnoteženega dali na meni vremenski… Keep your fingers crosses!!!

Pred nekaj dnevi sem srečal prijatelja izpred let. No, v bistvu zdaj lahko rečem, da sva samo še znanca. Zakaj? Najini svetovi so šli vsak svojo pot. Pa to ni imelo nobene veze s preselitvijo, ženskami ali kaj podobnega. Tudi prepira ni bilo. Nič. Kriv sem jaz, priznam. Enostavno sem odkorakal stran. Tista družba mi je postala dolgočasna. Ne, beseda je premila, dušiti me je začela. Vse se je začelo vrteti v krogu. Vedno iste teme, isti rituali, isti obrazi, isti platzi. Avtomobili, fuzbal in mogoče še kakšen drug šport, pa ženske ter kje in kako hudo ga je kdo žural in se zapijal. Vse kar je bilo več od tega je bilo kompliciranje. Jaz pa komplikator. Tako so to oni označili. Itak je bilo pa čisto mimo to, da sem se bil z ženskami sposoben pogovarjat še kaj več od dometa običajnega kurjaškega nabijanja. Preveč vprašanj sem postavljal za oni mali svet. Mene so zanimale nove stvari, drugih ne. In skoraj so me prepričali v to, da sem komplikator. Sem se celo začel spraševat kaj za vraga je narobe z mano. Hotel sem ugajati večini. Pa ni funkcioniralo. Nisem mogel funkcionirat kot oni. Enostavno nisem znal. Na srečo sem kmalu dojel in šel svojo pot.

V bistvu je bil “problem” v tem, da večina v družbi ni uspela slediti mojim razmišljanjem. Z nikomer ni bilo samo po sebi nič narobe. Samo drugačni smo si. Funkcioniramo na različne načine, možgane imamo različno “zvezane”. In moji niso “zvezani” klasično, je.. ga. Jaz zase pravim, da se v glavi igram z lego kockami. Onimi starimi s katerimi si lahko sestavil mnogo več kot zgolj tisto kar je bilo prikazano v priloženih načrtih. In, ko si skupaj zmešal vse komplete kar si jih imel, si lahko delal (skoraj) neomejeno število stvari. Omejitev je bila domišljija in količina kock (drugo bolj kot prvo)! No, in tako je v moji glavi. Samo, da so kocke pač informacije. Premetavam jih sem in tja, mešam, kombiniram, tudi v na prvi pogled nelogične kombinacije, ki sploh ne sodijo skupaj ipd. Igram se. Zabavam… Ob tem itak nima smisla govorit, da me zanima (pre)več stvari ter da sprašujem (druge in sebe) in brskam za informacijami. Tudi ob najbolj čudnih urah - tudi sredi noči, ker sem napol v snu nekaj razmišljal in potem šel iskat odgovor (sem pa v tem stanju tudi že našel odgovore na vprašanja! ). Ali pa se mi je posvetilo nekaj v vezi z zadevo, ki sem jo “vnesel” pred nekaj dnevi… In tako se v moji glavi stalno nekaj dogaja…

Seveda posledično mi občasno kdo še vedno reče, da sem čuden. Sčasoma mi je to postalo že kar pohvala. In se temu primerno za kompliment prijazno zahvalim. Vem, sem žleht… Pred časom sem dobil en zanimiv komentar, ki je sicer v bistvu isti kot to kar sem že sam ugotovil, a mi je všeč, ker je bolj slikovit: kolega mi je povedal, da se me ljudje ustrašijo. Si morete misliti! Ustrašijo! Groza! :D To se je zgodilo potem, ko sem se pridružil eni debati in sem, popolnoma dobronamerno, dal svoj feedback. No, očitno malo preveč in z nekaj preveč energije za eno seanso… In tako sem na seznam zanimivih pohval dodal še to, da sem strašljiv. Prav simpatično…

Aja, in kako se je odvijalo srečanje s tem znancem? Klišejsko: kako si, kaj počneš, gre,… Odgovori pa predvidljivi kot nekoč. Še vedno nič novega v njihovem svetu (ok, z izjemo prestopov nogometašev)…

PS: nisem nikakršen zmaj, baje znam biti čisto simpatičen. Tudi med kakšne genije se ne prištevam. Imam samo nekoliko drugače “zvezane” možgane kot večina in morda bolje razvito  kakšno od mnogoterih inteligenc (kakšno drugo pa malo manj, ampak ne povem katero imam na sumu… ) O tovrstnih prigodah in nezgodah ter razmišljanjih, nebulozah in fatamorganah na tovrstne teme bi se dalo še kakšno napisat. Morda ob kakšni drugi priliki…

O Microsoft Surface se v zadnjih dneh precej piše in govori. No, jaz se v to kaj zadevca zmore ne bom spuščal saj si o tem kaj več lahko preberete npr. na uradni strani Microsoft Surface, pri soblogovcema hadu in obutemu mačeku (in gotovo še kom) ali pa na PopularMechanics. Zadeva je definitivno cool in uporabna. Tehnologija sama po sebi sicer ni ne vem kako revolucionarna saj na dotik občutljive zaslone že nekaj časa poznamo in so npr. pri tablet prenosnikih že tudi relativno dostopni navadnim smrtnikom.

Tisto kar je mene pri tem navdušilo je v preprostost ideje ter uporaba in kombinacija že znanega in njihova nadgradnja v zanimiv in innovativen produkt. Seveda se samo po sebi postavlja vprašanje kakšno prodajno strategijo bodo ubrali in kako bodo izdelek pozicionirali. Cenovno upam, da ne bodo pretiravali… K temu je potrebno pristaviti še vprašanje kako dobro (lahko bereš tudi “bogato”) so vse skupaj patentno zaščitili in v kolikšni meri bodo to izkoriščali pri zaviranju konkurence. Ker pa za tem stoji Microsoft se seveda postavlja tudi vprašanje o stabilnosti tovrstnega računalnika, aplikacij, ki bodo na voljo, in pa upoštevanje standardov. No, na srečo na področju multitouch displayev niso edini (npr. Perceptive Pixel)…

Drugo kar me je pritegnilo pa je potencial uporabnosti tovrstnih produktov (priporočam ogled video clipa predstavitve Perceptive Pixel displaya). To je končno lahko pravo nadomestilo za sedanje šolske in druge table kot npr. v sejnih sobah. Kombinacija z multitouch mizo, wirelessi in še telekonferenco je pa že zelo uporabna zadeva… Drug primer, ki mi je šinil v glavo, je npr. uporaba v medcini kjer bi bila npr. pridobitev drugega mnenja z uporabo tovrstne table in telekonference predstavljal rutinsko delo opravljena zelo hitro in učinkovito. Eden bolj očitnih primerov je pa delovna miza multitouch display, ko bomo morda končno dočakali dolgo obljubljano zmanjšano količino papirjev… Možnosti uporabe so praktično na vsakem koraku vprašanje je samo kje se jih bo zares splačalo uporabljati tako z uporabnega kot z ekonomskega vidika. Tole bo še zelo zanimivo (da ne omenjamo drugih tehnologij s katerih razvojem se ukvarjajo in ki bi omogočile, da se praktično vsaka stena ali druga površina spremeni v zaslon).

No, kar me pa ob tem skrbi, je pa poraba električne energije in še dodatno povečana odvisnost od nje. Če se že sedaj dogajajo električni mrki, kaj šele bo, če bomo pridno uporabljali tovrstne displaye. Da o vprašanju posledičnega vpliva na okolje niti ne govorimo…

Evo, pa sem zastavil svoj blog. Ker mora vsaka dobra stvar imeti svoj uvod, naj ga za popotnico namenim še mojemu blogu…Skratka, sem (moder kot sem…lol…) ugotovil, da imam svetu kaj za povedat, predvsem se pa nisem mogel izogniti dejstvu, da so moji komentarji na blogih drugih postaljali vedno daljši. Brzdanje mojih “kuckarskih” teženj je bilo vedno težje… “To pa je resno znamenje, da si zarišeš svoj prostor v blogerskem vesolju v katerem boš lahko umoval in packal po svojih željah.” sem si rekel in si ustvaril svoj kot… Ime bloga je seveda temu primerno - “kot”. Z lastniško oznako, kot se to v današnjem času spodobi. Osebna nota pač mora bit…

 ”Kot” pa tudi zato, ker se na javnih prostorih (oz. kakorkoli bi že lahko opredelil vesolje barov, kafičev, gostiln, ipd. druženju namenjenih prostorov) dostikrat usedem tja kjer imam pogled nad dogajnjem okoli sebe. Tega ne počnem zato, ker bi bil control-freak, sramežljiv, nesamozavesten ali kaj v tem stilu pač pa zato, ker me zanima ta svet v katerem živim. Je zanimiv in (skoraj) vedno na nek način zabaven. No, in običajno je iz kota prizorišča najboljši pogled na celotno sceno.

Tako mi je, še posebno kot koratkočasenje ob čakanju na zamudnike, zanimivo opazovati kako ljudje vstopajo v lokal (ali na kakršno koli drugo “sceno”). Veliko pove o njih na splošno in o njihovemu trenutnemu počutju. Nekateri se skoraj zaletijo v vrata in planejo v prostor ter takoj odbrzijo k stolu oz. mizi, ki si jo prvo “označijo”. Drugi so pravo nasprotje - najprej postanejo, se razgledajo po prostoru potem pa kar čakajo, da bodo opaženi. Tega, da so zablikorali kompleten “promet” pa sploh ne zaznajo… No, to sta samo dva ekstrema vmes je pa še veliko odtenkov in vsaka tovrstna koreografija je zanimiv avtoportret posameznika…

Ura je čas, bo treba it na “sceno”…