Roksonov kot

Po dvomesečnem mrku spet objavljam en zapis. Saj ne da vmes nisem nič brkljal po tipkovnici ali da ni bilo tem vrednih objave. Problem je bil bolj v tem, da mi nekako ni uspelo skupaj spraviti teksta s katerim bi bil zadovoljen. Misli so bile preveč bežeče in preskakujoče. Kup idej, načetih misli katere so obvisele v zraku, na pol oblikovane, ki jih nekako nisem mogel ubesediti v meni všečno obliko. Preveč stresa in nemira v glavi ali zgolj prevelika mera samokritičnosti? Vrag si ga vedi za kaj je šlo. Kolikor sebe poznam kar kombinacija obojega. No, skratka, glede na to, da je tole objavljeno, lahko rečem, da se nova “sezona” lahko začne…

Kot naročena tema za ta zapis je moja “navada”, da na vsake toliko časa bolj ali manj mrknem iz sveta. Se umaknem in brkljam po svoji notranjosti (beri glavi). Običajno je povod za to dogodek ali serija dogodkov, ki me totalno “razštelajo” in mi pretresejo življenje. Včasih pa mi enostavno zmanjka energije in rabim mir, čas zase. So trenutki, ko nisem zadovoljen sam s seboj, s potjo po kateri gre moje življenje ali pa z dogajanji okoli mene. Na tak ali drugačen način. Zanimivo kako si v takih trenutkih človek želi popolnoma nasprotujoče stvari - bi kričal in zganjal hrup, a po drugi strani je vse kar si želiš popoln mir in tišina. Hočeš bit sam in bežiš v osamo, a hkrati bi ti totalno sedla družba. Množica neznanih obrazov ali družba ene same znane in tebi ljube osebe. Ja, v takšnih trenutkih je lepo imeti ob sebi nekoga, ki s teboj deli tudi tista najbolj osebna bremena in dileme… V takih trenutkih se počutim kot barka sredi neurja s potrganimi jadri in polomljenim krmilom. Brez sidra. Premetava te sem in tja brez kontrole. Karkoli že narediš, nikoli ne veš točno ali bo imelo želeni učinek ali ravno nasprotnega. To veš, a še vedno poizkušaš četudi na nek svoj, drugim morda nerazumljiv, način… In zanimivo kako nepredvidljivi znajo biti trenutki “razsvetlitve”. Včasih se ti stvari začnejo svitati postopoma drugič spet gre za stvar trenutka in vse je jasno, stvari so spet razumljive in smiselne.

Časovno mrki tako trajajo zelo različno. Kakor tudi njihova intenziteta. No, tale zadnji zagotovo velja za enega daljših… Je pa tudi res, da se nisem čisto odrezal od sveta - žal nimam tega luksuza, da bi si lahko privoščil dvomesečni popolni odklop… Priznam, da bi mi tovrstni mrk tokrat še kako prav prišel, da bi se popolnoma umiril.

Kaj je pa najbolje pri vsem tem? Da vedno na plano izbrskam nekaj novega o sebi. Po vsakem mrku pridem nazaj v svet s kakšnim spoznanjem več (ta se bodo po malem razkrivala v naslednjih zapisih). No, vsaj tako se mi zdi… Ja, tisti znani “šta ne ubija, jača” pri meni še kako drži… No, in posledično bom spet tukaj trosil moja mala in velika modrovanja in pametovanja, nebuloze in fatamorgane, za povrhu pa še kakšen krajši zapis ali pa kakšna fotka, da ne bodo samo besede in besede…

PS: Ob tej priložnosti se moram iskreno opravičiti za odgovore katere sem ostal dolžan oz. teme katere so ostale v zraku in pa vsekakor tudi tistim, ki ste se navadili branja zapisov in pomenkovanja v mojem kotu… Hja, takle mamo v tem kotu…

Na sumu imam krivca za vročino - hudička… … in njegove mlade… Bojda je tako, da ko ima hudič mlade, jih ima veliko. In glede na dogajanje okoli mene v zadnjih tednih si je brlog skopal kar pod mojim domovanjem. Bo že čas, da z eno pošteno “štemarco” odprem kletna tla… Po zadnjem postu so se namreč hudički samo še množili in redili. Kakšnemu mi je sicer uspelo odbiti glavo. Nekatere sem pa očitno v skladu s slovensko folkloro po kerjavelsko na pol presekal. Na žalost sem ob tem ugotovil, da se hudič razmnožuje po sistemu deževnikov. Ja, vse filmske scene kako hudič išče družico za razplod so samo pravljice za odrasle… Samo še en dokaz več, da filmarjem in podobnim, ki širijo tovrstne štorije, ni za zaupat…

In kaj je najbolje od vsega v teh tednih (se mi danes namreč ne da jamrat tako, da o mladih in deblih hudičkih morda kdaj drugič)? Vročina. In pa to, da moj gleženj ni zlomljen Grem po vrsti.

Zakaj vročina? Ker jo brez težav prenašam. Da si stvar malo olajšam pač zjutraj okna na vzhod zaprem in zaroletam, čez noč pa pridno zračim. Temperature v prostoru so čisto spodobne. Sploh ne čutim kakšne blazne potrebe po klimi… Zunaj se da tudi čisto spodobno preživet, če le ne postopaš sredi jasnine ob najhujšem soncu. Pa tudi glede rekreacije v preteklem in prihajajočih tednih ne bom imel problemov… (glej prihodnji odstavek)

Zakaj pa sem vesel zaradi gležnja? Mi je na rekreacijski košarki 2 točki pred koncem zadnje igre pod košem uspelo pošteno nerodno pristat. Nič novega. Sem že navajen. Ker pa po nočnem hlajenju z ledom oteklina ni kaj dosti splahnela in je bil pošteno zatečen (ne samo gleženj pač pa praktično tudi nart in vse naokoli do prstov) ter na nogo zjutraj praktično nisem mogel stopiti (ni dosti manjkalo, da bi se ob vstajanju kot hlod zvrnil na tla), sem se v soboto zjutraj odpravil na ljubljansko urgenco. Tam so me veselo poslikali in ugotovili, da kosti niso zlomljene ali počene pač pa gre “samo” za pošteno nategnjene in morda tudi malo natrgane vezi. Tako, da imam samo povoj. Imam vsaj tu več sreče kot pameti! Seveda jaz ne bi bil jaz, če ne bi ob diagnozi veselo in s povsem iskrenim nasmehom izjavil “Super!” So me zdravnik in v sobi prisotne medicinske sestre prav čukasto pogledali - bilo je nekje med zbeganostjo in čudenjem. Morda so ob izmenjavi pogledov pomislili tudi na to, da bi me poslali še na slikanje glave in obdržali na opazovanju. Ne vem, sem jih pozabil povprašat. Sem pa, v razjasnitev situacije, dodal “podnapis”: “Torej ni nič zlomljeno, počeno in v celoti strgano?”… In tako sedaj po svetu racam v stilu Herr Flicka von tzi Geztapo. Intenzivno počivanje sem “oddelal” že v tem tednu saj me je noga npr. že po parih minutah sedenja bolela za znoret.  Zato tudi nisem bil kaj dosti za računalnikom - samo najnujnejše službene obveznosti. Zato sem pa imel nekaj več časa preklinjati pred časom preminulega notebooka (naj počiva v miru…)! Do novega se še nisem dokopal saj mi namizni čisto pridno pokriva veliko večino trenutnih vsakodnevnih potreb (v običajnih okoliščinah, seveda…). Aja, mi je ravno padlo na misel, ravno nekaj dni pred nesrečnim pristankom sem dobil popoldanski telefonski klic s komentarjem “Sem mislila, da sem te spet na kakšni rekreaciji zmotila”. Pa naj še kdo reče, da so čarovnice mit…

Danes sem jezen, zelo jezen… na koga? Na vreme(nkote)!!! In verjemite mi, to se zgodi zelo redko…

Poslušati vsakodnevne pritožbe o vremenu so mi odveč. Stvar navade in rutine… OK, Angleže človek še razume… Ko pa poslušam vrtičkarje tu v naši soseski, si mislim “Le o čem bi se imeli za pogovarjat, če ne bi bilo vremena…”. Če sonce sije več kod dva dni zaporedoma, se že sliši pritožbe, da bo to gotovo škodilo zelenjavi in sadju ter bo vplivalo na slabo letino. Ko pa dva dni dež pada, je pa spet vse narobe… In, ko sem zadnjič bližnjo sosedo vprašal, če ni ravno zadnjič klicala dežja, je bilo pa itak vse narobe in me sedaj gleda čez ograjo kot največjega sovražnika… Ah ja, včasih prehitro povem kar si mislim…

In zakaj me zdaj vreme gane? Gledam napoved in vidim, da bo ravno na tiste dni, ko imamo rezervirane termine za športne aktivnosti, dež… Smo ta teden že v komaj regularnih pogojih izpeljali odbojko, košarke nismo mogli, ker je samo pol ure prej padlo ravno toliko dežja, da je namočilo igrišče… grrrr… za prihajajoči ponedeljek pa spet kaže, da bo odbojka (tako kot že pred 14-imi dnevi) gladko odpadla. ugotavljam, da sem bil pozimi bolj aktiven z 1 ali 2x tedensko dvourno dozo košarke… ja, čez vikend bo baje bolje. A kaj, ko je treba opravit druge obveznosti. No, mogoče bo pa kaj časa vsaj za jutranji ali pa popoldanski skok na Šmarno. Da se vsaj malo zmigam… Ker, če bo šlo z vremenom takole naprej, bomo morali še za poletno rekreacijo najemati dvorane…

Upam, da je tale moj ples po tipkovnici kaj pomagal pri tistih tam gori, ki se ukvarjajo z vremenom, in nam bodo kaj bolj uravnoteženega dali na meni vremenski… Keep your fingers crosses!!!

O Microsoft Surface se v zadnjih dneh precej piše in govori. No, jaz se v to kaj zadevca zmore ne bom spuščal saj si o tem kaj več lahko preberete npr. na uradni strani Microsoft Surface, pri soblogovcema hadu in obutemu mačeku (in gotovo še kom) ali pa na PopularMechanics. Zadeva je definitivno cool in uporabna. Tehnologija sama po sebi sicer ni ne vem kako revolucionarna saj na dotik občutljive zaslone že nekaj časa poznamo in so npr. pri tablet prenosnikih že tudi relativno dostopni navadnim smrtnikom.

Tisto kar je mene pri tem navdušilo je v preprostost ideje ter uporaba in kombinacija že znanega in njihova nadgradnja v zanimiv in innovativen produkt. Seveda se samo po sebi postavlja vprašanje kakšno prodajno strategijo bodo ubrali in kako bodo izdelek pozicionirali. Cenovno upam, da ne bodo pretiravali… K temu je potrebno pristaviti še vprašanje kako dobro (lahko bereš tudi “bogato”) so vse skupaj patentno zaščitili in v kolikšni meri bodo to izkoriščali pri zaviranju konkurence. Ker pa za tem stoji Microsoft se seveda postavlja tudi vprašanje o stabilnosti tovrstnega računalnika, aplikacij, ki bodo na voljo, in pa upoštevanje standardov. No, na srečo na področju multitouch displayev niso edini (npr. Perceptive Pixel)…

Drugo kar me je pritegnilo pa je potencial uporabnosti tovrstnih produktov (priporočam ogled video clipa predstavitve Perceptive Pixel displaya). To je končno lahko pravo nadomestilo za sedanje šolske in druge table kot npr. v sejnih sobah. Kombinacija z multitouch mizo, wirelessi in še telekonferenco je pa že zelo uporabna zadeva… Drug primer, ki mi je šinil v glavo, je npr. uporaba v medcini kjer bi bila npr. pridobitev drugega mnenja z uporabo tovrstne table in telekonference predstavljal rutinsko delo opravljena zelo hitro in učinkovito. Eden bolj očitnih primerov je pa delovna miza multitouch display, ko bomo morda končno dočakali dolgo obljubljano zmanjšano količino papirjev… Možnosti uporabe so praktično na vsakem koraku vprašanje je samo kje se jih bo zares splačalo uporabljati tako z uporabnega kot z ekonomskega vidika. Tole bo še zelo zanimivo (da ne omenjamo drugih tehnologij s katerih razvojem se ukvarjajo in ki bi omogočile, da se praktično vsaka stena ali druga površina spremeni v zaslon).

No, kar me pa ob tem skrbi, je pa poraba električne energije in še dodatno povečana odvisnost od nje. Če se že sedaj dogajajo električni mrki, kaj šele bo, če bomo pridno uporabljali tovrstne displaye. Da o vprašanju posledičnega vpliva na okolje niti ne govorimo…