Roksonov kot

Po dvomesečnem mrku spet objavljam en zapis. Saj ne da vmes nisem nič brkljal po tipkovnici ali da ni bilo tem vrednih objave. Problem je bil bolj v tem, da mi nekako ni uspelo skupaj spraviti teksta s katerim bi bil zadovoljen. Misli so bile preveč bežeče in preskakujoče. Kup idej, načetih misli katere so obvisele v zraku, na pol oblikovane, ki jih nekako nisem mogel ubesediti v meni všečno obliko. Preveč stresa in nemira v glavi ali zgolj prevelika mera samokritičnosti? Vrag si ga vedi za kaj je šlo. Kolikor sebe poznam kar kombinacija obojega. No, skratka, glede na to, da je tole objavljeno, lahko rečem, da se nova “sezona” lahko začne…

Kot naročena tema za ta zapis je moja “navada”, da na vsake toliko časa bolj ali manj mrknem iz sveta. Se umaknem in brkljam po svoji notranjosti (beri glavi). Običajno je povod za to dogodek ali serija dogodkov, ki me totalno “razštelajo” in mi pretresejo življenje. Včasih pa mi enostavno zmanjka energije in rabim mir, čas zase. So trenutki, ko nisem zadovoljen sam s seboj, s potjo po kateri gre moje življenje ali pa z dogajanji okoli mene. Na tak ali drugačen način. Zanimivo kako si v takih trenutkih človek želi popolnoma nasprotujoče stvari - bi kričal in zganjal hrup, a po drugi strani je vse kar si želiš popoln mir in tišina. Hočeš bit sam in bežiš v osamo, a hkrati bi ti totalno sedla družba. Množica neznanih obrazov ali družba ene same znane in tebi ljube osebe. Ja, v takšnih trenutkih je lepo imeti ob sebi nekoga, ki s teboj deli tudi tista najbolj osebna bremena in dileme… V takih trenutkih se počutim kot barka sredi neurja s potrganimi jadri in polomljenim krmilom. Brez sidra. Premetava te sem in tja brez kontrole. Karkoli že narediš, nikoli ne veš točno ali bo imelo želeni učinek ali ravno nasprotnega. To veš, a še vedno poizkušaš četudi na nek svoj, drugim morda nerazumljiv, način… In zanimivo kako nepredvidljivi znajo biti trenutki “razsvetlitve”. Včasih se ti stvari začnejo svitati postopoma drugič spet gre za stvar trenutka in vse je jasno, stvari so spet razumljive in smiselne.

Časovno mrki tako trajajo zelo različno. Kakor tudi njihova intenziteta. No, tale zadnji zagotovo velja za enega daljših… Je pa tudi res, da se nisem čisto odrezal od sveta - žal nimam tega luksuza, da bi si lahko privoščil dvomesečni popolni odklop… Priznam, da bi mi tovrstni mrk tokrat še kako prav prišel, da bi se popolnoma umiril.

Kaj je pa najbolje pri vsem tem? Da vedno na plano izbrskam nekaj novega o sebi. Po vsakem mrku pridem nazaj v svet s kakšnim spoznanjem več (ta se bodo po malem razkrivala v naslednjih zapisih). No, vsaj tako se mi zdi… Ja, tisti znani “šta ne ubija, jača” pri meni še kako drži… No, in posledično bom spet tukaj trosil moja mala in velika modrovanja in pametovanja, nebuloze in fatamorgane, za povrhu pa še kakšen krajši zapis ali pa kakšna fotka, da ne bodo samo besede in besede…

PS: Ob tej priložnosti se moram iskreno opravičiti za odgovore katere sem ostal dolžan oz. teme katere so ostale v zraku in pa vsekakor tudi tistim, ki ste se navadili branja zapisov in pomenkovanja v mojem kotu… Hja, takle mamo v tem kotu…

 

Objavljeno v 4.10.2007 ob 00:48 in zapisano pod Aktualno, miks .