Roksonov kot

ena tistih fotografij z “wow” faktorjem, ki mi je “uletela” na zaslon…

komentar je tudi zanimiv (in aktualen v tem predvolilnerm času): “this one comes from “Paul Löbe House” … it houses 550 offices for MPs, 19 conference rooms, around 450 offices for parliamentary committees, the Bundestag information service for visitors, and a restaurant that is open to the public … looks funny to me how this grey object floats like the sword of Damocles over the heads of the MPs …”

Dvomim, da so imeli arhitekti ob načrtovanju v mislih tovrstno interpretacijo, ampak treba je priznat, da je ta z Demoklejevim mečem vsekakor zelo posrečena. O tem ali je na mestu ali ne naj pa vsak presodi sam…

… in še ene (zaključna) misel članka “Ideas as Art: A Conversation with James G. March”:

“In the end, you know, we are very minor blips in a cosmic story. Aspirations for importance or significance are illusions of ignorant. All our hopes are minor, except to us; but some things matter because we choose to make them matter. What might make a difference to us, I think, is whether in our tiny roles, in our brief time, we inhabit life gently and add more beauty than ugliness.” (Harvard Business Review, October 2006, p. 82-89)

Sobotno jutranje branje ob skodelici čaja. ”Ideas as Art: A Conversation with James G. March”. Zanimiva in zabavna razmišljanja. Eno izmed le-teh gre takole:

“When a woman is born, she’s usually a girl, and girls are told that because they are girls they can do things for no good reason. They can be unpredictable, inconsistent, illogical. But the a girl goes to school, and she’s told she is an educated person. Because she’s an educated person, a woman must do things consistently, analytically, and so on. So she goes through life doing things for no good reason and then figuring out the reason, and in the process, she develops a very complicated value system - one that adapts very much to context… Men, though, are usually boys at birth. They are taught that, as boys, they are straightforward, consistent, and analytic. Then they go to school and are told they’re straightforward, consistent, and analytic. So the men go through life being straightforward, consistent, and analytic - with goals of a two-year old. And that’s why men are both less interesting and more predictable than women. They do not combine their analysis with foolishness.”

Prebranega namenoma (še) ne bom komentiral. Zanimiv pogled. No, se pa strinjam, da so ženske bolj zanimive in manj predvidljive kot moški…

PS: Tekst je sicer v kontekstu nekoliko širšega razmišljanja na temo razlage termina “technology of foolishness”. Celoten članek je bil objavljen v Harvard Business Review, October 2006, p. 82-89.

Po dvomesečnem mrku spet objavljam en zapis. Saj ne da vmes nisem nič brkljal po tipkovnici ali da ni bilo tem vrednih objave. Problem je bil bolj v tem, da mi nekako ni uspelo skupaj spraviti teksta s katerim bi bil zadovoljen. Misli so bile preveč bežeče in preskakujoče. Kup idej, načetih misli katere so obvisele v zraku, na pol oblikovane, ki jih nekako nisem mogel ubesediti v meni všečno obliko. Preveč stresa in nemira v glavi ali zgolj prevelika mera samokritičnosti? Vrag si ga vedi za kaj je šlo. Kolikor sebe poznam kar kombinacija obojega. No, skratka, glede na to, da je tole objavljeno, lahko rečem, da se nova “sezona” lahko začne…

Kot naročena tema za ta zapis je moja “navada”, da na vsake toliko časa bolj ali manj mrknem iz sveta. Se umaknem in brkljam po svoji notranjosti (beri glavi). Običajno je povod za to dogodek ali serija dogodkov, ki me totalno “razštelajo” in mi pretresejo življenje. Včasih pa mi enostavno zmanjka energije in rabim mir, čas zase. So trenutki, ko nisem zadovoljen sam s seboj, s potjo po kateri gre moje življenje ali pa z dogajanji okoli mene. Na tak ali drugačen način. Zanimivo kako si v takih trenutkih človek želi popolnoma nasprotujoče stvari - bi kričal in zganjal hrup, a po drugi strani je vse kar si želiš popoln mir in tišina. Hočeš bit sam in bežiš v osamo, a hkrati bi ti totalno sedla družba. Množica neznanih obrazov ali družba ene same znane in tebi ljube osebe. Ja, v takšnih trenutkih je lepo imeti ob sebi nekoga, ki s teboj deli tudi tista najbolj osebna bremena in dileme… V takih trenutkih se počutim kot barka sredi neurja s potrganimi jadri in polomljenim krmilom. Brez sidra. Premetava te sem in tja brez kontrole. Karkoli že narediš, nikoli ne veš točno ali bo imelo želeni učinek ali ravno nasprotnega. To veš, a še vedno poizkušaš četudi na nek svoj, drugim morda nerazumljiv, način… In zanimivo kako nepredvidljivi znajo biti trenutki “razsvetlitve”. Včasih se ti stvari začnejo svitati postopoma drugič spet gre za stvar trenutka in vse je jasno, stvari so spet razumljive in smiselne.

Časovno mrki tako trajajo zelo različno. Kakor tudi njihova intenziteta. No, tale zadnji zagotovo velja za enega daljših… Je pa tudi res, da se nisem čisto odrezal od sveta - žal nimam tega luksuza, da bi si lahko privoščil dvomesečni popolni odklop… Priznam, da bi mi tovrstni mrk tokrat še kako prav prišel, da bi se popolnoma umiril.

Kaj je pa najbolje pri vsem tem? Da vedno na plano izbrskam nekaj novega o sebi. Po vsakem mrku pridem nazaj v svet s kakšnim spoznanjem več (ta se bodo po malem razkrivala v naslednjih zapisih). No, vsaj tako se mi zdi… Ja, tisti znani “šta ne ubija, jača” pri meni še kako drži… No, in posledično bom spet tukaj trosil moja mala in velika modrovanja in pametovanja, nebuloze in fatamorgane, za povrhu pa še kakšen krajši zapis ali pa kakšna fotka, da ne bodo samo besede in besede…

PS: Ob tej priložnosti se moram iskreno opravičiti za odgovore katere sem ostal dolžan oz. teme katere so ostale v zraku in pa vsekakor tudi tistim, ki ste se navadili branja zapisov in pomenkovanja v mojem kotu… Hja, takle mamo v tem kotu…