Roksonov kot

Na sumu imam krivca za vročino - hudička… … in njegove mlade… Bojda je tako, da ko ima hudič mlade, jih ima veliko. In glede na dogajanje okoli mene v zadnjih tednih si je brlog skopal kar pod mojim domovanjem. Bo že čas, da z eno pošteno “štemarco” odprem kletna tla… Po zadnjem postu so se namreč hudički samo še množili in redili. Kakšnemu mi je sicer uspelo odbiti glavo. Nekatere sem pa očitno v skladu s slovensko folkloro po kerjavelsko na pol presekal. Na žalost sem ob tem ugotovil, da se hudič razmnožuje po sistemu deževnikov. Ja, vse filmske scene kako hudič išče družico za razplod so samo pravljice za odrasle… Samo še en dokaz več, da filmarjem in podobnim, ki širijo tovrstne štorije, ni za zaupat…

In kaj je najbolje od vsega v teh tednih (se mi danes namreč ne da jamrat tako, da o mladih in deblih hudičkih morda kdaj drugič)? Vročina. In pa to, da moj gleženj ni zlomljen Grem po vrsti.

Zakaj vročina? Ker jo brez težav prenašam. Da si stvar malo olajšam pač zjutraj okna na vzhod zaprem in zaroletam, čez noč pa pridno zračim. Temperature v prostoru so čisto spodobne. Sploh ne čutim kakšne blazne potrebe po klimi… Zunaj se da tudi čisto spodobno preživet, če le ne postopaš sredi jasnine ob najhujšem soncu. Pa tudi glede rekreacije v preteklem in prihajajočih tednih ne bom imel problemov… (glej prihodnji odstavek)

Zakaj pa sem vesel zaradi gležnja? Mi je na rekreacijski košarki 2 točki pred koncem zadnje igre pod košem uspelo pošteno nerodno pristat. Nič novega. Sem že navajen. Ker pa po nočnem hlajenju z ledom oteklina ni kaj dosti splahnela in je bil pošteno zatečen (ne samo gleženj pač pa praktično tudi nart in vse naokoli do prstov) ter na nogo zjutraj praktično nisem mogel stopiti (ni dosti manjkalo, da bi se ob vstajanju kot hlod zvrnil na tla), sem se v soboto zjutraj odpravil na ljubljansko urgenco. Tam so me veselo poslikali in ugotovili, da kosti niso zlomljene ali počene pač pa gre “samo” za pošteno nategnjene in morda tudi malo natrgane vezi. Tako, da imam samo povoj. Imam vsaj tu več sreče kot pameti! Seveda jaz ne bi bil jaz, če ne bi ob diagnozi veselo in s povsem iskrenim nasmehom izjavil “Super!” So me zdravnik in v sobi prisotne medicinske sestre prav čukasto pogledali - bilo je nekje med zbeganostjo in čudenjem. Morda so ob izmenjavi pogledov pomislili tudi na to, da bi me poslali še na slikanje glave in obdržali na opazovanju. Ne vem, sem jih pozabil povprašat. Sem pa, v razjasnitev situacije, dodal “podnapis”: “Torej ni nič zlomljeno, počeno in v celoti strgano?”… In tako sedaj po svetu racam v stilu Herr Flicka von tzi Geztapo. Intenzivno počivanje sem “oddelal” že v tem tednu saj me je noga npr. že po parih minutah sedenja bolela za znoret.  Zato tudi nisem bil kaj dosti za računalnikom - samo najnujnejše službene obveznosti. Zato sem pa imel nekaj več časa preklinjati pred časom preminulega notebooka (naj počiva v miru…)! Do novega se še nisem dokopal saj mi namizni čisto pridno pokriva veliko večino trenutnih vsakodnevnih potreb (v običajnih okoliščinah, seveda…). Aja, mi je ravno padlo na misel, ravno nekaj dni pred nesrečnim pristankom sem dobil popoldanski telefonski klic s komentarjem “Sem mislila, da sem te spet na kakšni rekreaciji zmotila”. Pa naj še kdo reče, da so čarovnice mit…

 

Objavljeno v 22.07.2007 ob 17:34 in zapisano pod Aktualno, miks .