Roksonov kot

Ta teden mi ni šlo praktično nič po planu. Vse je šlo bolj ali manj narobe. Službeno in v privatnem življenju… Imel sem občutek, da karkoli sem že storil, sem storil narobe. Pa tudi tam kjer nisem storil nič in sem pustil stvarem, da se odvijejo same, se ni nič odvilo meni po godu. Podn od tedna… Najrajši bi ga kar prespal…

Edino kar mi je na obraz privabilo vsaj malo nasmeška so bili:
- zadnja dva dneva devetstoenajstkovanja (pa še ta sta bila deževna ),
- dobra igra na rekreativni košarki (2-na-2, moja skupna bilanca dveh terminov je bila cca. 9-1 v korist zmag. cca. zato, ker nisem prepričan o številu zmag, poraz pa je bil samo eden, danes, predzadnja igra. ja, na kondiciji bo treba še malo delat…)
- na poti na Rožnik (sem si šel ohladit pregreto glavo) sem “srečal” srno in srnjaka. Streljaj od tivolskega gradu pri vodovodni postaji (oz. karkoli že je tisti objektu od voke). Ljubljančani še vemo ne kaj imamo…

Temu toku dogodkov in razpoloženju primerno je moj prejšnji zapis na tem blogu do objave “v predalu” čakal kar od torka zvečer (objavil sem ga v petek zvečer). Enostavno nisem bil sposoben skupaj spravit treh stavkov, da bi bil z njimi zadovoljen… Jeba to!

Potem, ko se je en kup stvari podrlo že v ponedeljek dopoldan (nič kar bi moralo biti narejeno ni bilo, stvari so se prestavljale, termini odpovedovali etc.), mi je vse padlo dol. Ma naj folk reče, da gre na dopust, da stvar pač ne bo narejena ipd.. Ne, rajši obljubljajo potem pa nič, se naredijo Francoze ali pa jih sploh ni za dobit. Da o miljaužent izgovorih niti ne govorim… Skratka fu**ing bad days in the office. Vse mi je padlo dol. Po celi črti… Še s plani B in “rescue” variantam se mi ni dalo kaj dosti ukvarjat… Vse je bilo brcanje v temo. Temu trendu so sledile tudi privatne stvari. Stran od tistega kar bi moralo bit oz kar bi si jaz želel… Bad carma ali kaj?! Počutil sem se ujet. Kot bi se zaletaval v stene in spotikal ob svoje sence. Prazen in iztrošen. Izžet…

Ne razumem zakaj ljudje dajejo obljube, ki jih ne morejo držati. Vedo, da obljubljeno ne bo izvedljivo. Ampak ne, rajši dajo obljubo, ki je že vnaprej obsojena na propad. Potem so pa še užaljeni, če jim težiš, jih kličeš in iščeš rešitve iz situacije. Še to, da jim ponudiš roko, da se skupaj reši nastale probleme, se jim zdi teženje. Ne razumem…

Ali pa zakaj se te ljudje izogibajo čeprav vedo, da od njih rabiš ali si želiš odgovore ali informacije? Zato ker jih nimajo? Pa zakaj potem tega ne povejo?! Ali zato, ker ti želijo prizanesti z razočaranjem? Ampak ali se ne zavedajo, da bolj ubija ne vedeti kot pa biti razočaran? Ali sem samo jaz tak in je večina rajši na tem, da ne ve in živi srečno v svojem bubblu iluzij. Priznam, sem sanjač. A sem tudi realist in znam sprejeti poraze in napake ter posledice in odgovornosti. Nočem pa biti (in to me totalno ubija) na “stand-by” in “need-to-know basis”, v čakalni vrsti in potrpežljivo čakat na odgovor. Ja, imam potrpežljivost. Ampak ne, ko vem, da odgovori obstajajo in so na voljo…

Teoretično bi si zadeve nekako znal razložit. Strah. Pred odgovornostjo, soočenjem z realnostjo, pred tem, da nekoga prizadeneš… Izogibanje problemom v stilu “česar ne vidiš tega ni”. Ampak kljub temu, da teorijo nekako poznam, me v trenutkih, ko se tovrstne stvari kar vrstijo, vse skupaj spravi iz tira. Enostavno se nabere preveč vsega. Zakaj ljudje tako kompliciraj(m)o in si otežujej(m)o življenja? Vsi govorijo o tem kako najbolj cenijo poštenost, odkritost in direktnost potem pa ugotoviš, da si z udejanjanjem tega vrata prej zapiraš kot odpiraš. Kaj se res vsi tako bojij(m)o resnice in odkritih odnosov?! Me včasih prime, da bi se šel skrivalnice in taktiziranja po tem receptu tudi sam ampak, priznam, se mi enostavno ne da. Ne morem…

In kaj me v takšnih trenutkih najbolj razžalosti? Česa se najbolj ustrašim? Da ne opazim več lepote v malih stvareh, ki sestavijo in prijetno polepšajo dan. Običajno jih. V takih trenutkih me ne ganejo. Kako bi me le, če jih še opazim ne… I feel like a passenger on the ship across the ocean of time. Just passing through to the other side…

Ampak konec koncev sem pa opazil srno in srnjaka pred vrati Tivolija. Vsaj nekaj. To, in pa track-record, da se vedno znova znam sam sestavit nazaj, mi pravita, da bo pa morda prihajajoči teden boljši… Se bom pustil presenetiti…

 

Objavljeno v 8.07.2007 ob 02:34 in zapisano pod miks .