Roksonov kot

Na sumu imam krivca za vročino - hudička… … in njegove mlade… Bojda je tako, da ko ima hudič mlade, jih ima veliko. In glede na dogajanje okoli mene v zadnjih tednih si je brlog skopal kar pod mojim domovanjem. Bo že čas, da z eno pošteno “štemarco” odprem kletna tla… Po zadnjem postu so se namreč hudički samo še množili in redili. Kakšnemu mi je sicer uspelo odbiti glavo. Nekatere sem pa očitno v skladu s slovensko folkloro po kerjavelsko na pol presekal. Na žalost sem ob tem ugotovil, da se hudič razmnožuje po sistemu deževnikov. Ja, vse filmske scene kako hudič išče družico za razplod so samo pravljice za odrasle… Samo še en dokaz več, da filmarjem in podobnim, ki širijo tovrstne štorije, ni za zaupat…

In kaj je najbolje od vsega v teh tednih (se mi danes namreč ne da jamrat tako, da o mladih in deblih hudičkih morda kdaj drugič)? Vročina. In pa to, da moj gleženj ni zlomljen Grem po vrsti.

Zakaj vročina? Ker jo brez težav prenašam. Da si stvar malo olajšam pač zjutraj okna na vzhod zaprem in zaroletam, čez noč pa pridno zračim. Temperature v prostoru so čisto spodobne. Sploh ne čutim kakšne blazne potrebe po klimi… Zunaj se da tudi čisto spodobno preživet, če le ne postopaš sredi jasnine ob najhujšem soncu. Pa tudi glede rekreacije v preteklem in prihajajočih tednih ne bom imel problemov… (glej prihodnji odstavek)

Zakaj pa sem vesel zaradi gležnja? Mi je na rekreacijski košarki 2 točki pred koncem zadnje igre pod košem uspelo pošteno nerodno pristat. Nič novega. Sem že navajen. Ker pa po nočnem hlajenju z ledom oteklina ni kaj dosti splahnela in je bil pošteno zatečen (ne samo gleženj pač pa praktično tudi nart in vse naokoli do prstov) ter na nogo zjutraj praktično nisem mogel stopiti (ni dosti manjkalo, da bi se ob vstajanju kot hlod zvrnil na tla), sem se v soboto zjutraj odpravil na ljubljansko urgenco. Tam so me veselo poslikali in ugotovili, da kosti niso zlomljene ali počene pač pa gre “samo” za pošteno nategnjene in morda tudi malo natrgane vezi. Tako, da imam samo povoj. Imam vsaj tu več sreče kot pameti! Seveda jaz ne bi bil jaz, če ne bi ob diagnozi veselo in s povsem iskrenim nasmehom izjavil “Super!” So me zdravnik in v sobi prisotne medicinske sestre prav čukasto pogledali - bilo je nekje med zbeganostjo in čudenjem. Morda so ob izmenjavi pogledov pomislili tudi na to, da bi me poslali še na slikanje glave in obdržali na opazovanju. Ne vem, sem jih pozabil povprašat. Sem pa, v razjasnitev situacije, dodal “podnapis”: “Torej ni nič zlomljeno, počeno in v celoti strgano?”… In tako sedaj po svetu racam v stilu Herr Flicka von tzi Geztapo. Intenzivno počivanje sem “oddelal” že v tem tednu saj me je noga npr. že po parih minutah sedenja bolela za znoret.  Zato tudi nisem bil kaj dosti za računalnikom - samo najnujnejše službene obveznosti. Zato sem pa imel nekaj več časa preklinjati pred časom preminulega notebooka (naj počiva v miru…)! Do novega se še nisem dokopal saj mi namizni čisto pridno pokriva veliko večino trenutnih vsakodnevnih potreb (v običajnih okoliščinah, seveda…). Aja, mi je ravno padlo na misel, ravno nekaj dni pred nesrečnim pristankom sem dobil popoldanski telefonski klic s komentarjem “Sem mislila, da sem te spet na kakšni rekreaciji zmotila”. Pa naj še kdo reče, da so čarovnice mit…

Ta teden mi ni šlo praktično nič po planu. Vse je šlo bolj ali manj narobe. Službeno in v privatnem življenju… Imel sem občutek, da karkoli sem že storil, sem storil narobe. Pa tudi tam kjer nisem storil nič in sem pustil stvarem, da se odvijejo same, se ni nič odvilo meni po godu. Podn od tedna… Najrajši bi ga kar prespal…

Edino kar mi je na obraz privabilo vsaj malo nasmeška so bili:
- zadnja dva dneva devetstoenajstkovanja (pa še ta sta bila deževna ),
- dobra igra na rekreativni košarki (2-na-2, moja skupna bilanca dveh terminov je bila cca. 9-1 v korist zmag. cca. zato, ker nisem prepričan o številu zmag, poraz pa je bil samo eden, danes, predzadnja igra. ja, na kondiciji bo treba še malo delat…)
- na poti na Rožnik (sem si šel ohladit pregreto glavo) sem “srečal” srno in srnjaka. Streljaj od tivolskega gradu pri vodovodni postaji (oz. karkoli že je tisti objektu od voke). Ljubljančani še vemo ne kaj imamo…

Temu toku dogodkov in razpoloženju primerno je moj prejšnji zapis na tem blogu do objave “v predalu” čakal kar od torka zvečer (objavil sem ga v petek zvečer). Enostavno nisem bil sposoben skupaj spravit treh stavkov, da bi bil z njimi zadovoljen… Jeba to!

Potem, ko se je en kup stvari podrlo že v ponedeljek dopoldan (nič kar bi moralo biti narejeno ni bilo, stvari so se prestavljale, termini odpovedovali etc.), mi je vse padlo dol. Ma naj folk reče, da gre na dopust, da stvar pač ne bo narejena ipd.. Ne, rajši obljubljajo potem pa nič, se naredijo Francoze ali pa jih sploh ni za dobit. Da o miljaužent izgovorih niti ne govorim… Skratka fu**ing bad days in the office. Vse mi je padlo dol. Po celi črti… Še s plani B in “rescue” variantam se mi ni dalo kaj dosti ukvarjat… Vse je bilo brcanje v temo. Temu trendu so sledile tudi privatne stvari. Stran od tistega kar bi moralo bit oz kar bi si jaz želel… Bad carma ali kaj?! Počutil sem se ujet. Kot bi se zaletaval v stene in spotikal ob svoje sence. Prazen in iztrošen. Izžet…

Ne razumem zakaj ljudje dajejo obljube, ki jih ne morejo držati. Vedo, da obljubljeno ne bo izvedljivo. Ampak ne, rajši dajo obljubo, ki je že vnaprej obsojena na propad. Potem so pa še užaljeni, če jim težiš, jih kličeš in iščeš rešitve iz situacije. Še to, da jim ponudiš roko, da se skupaj reši nastale probleme, se jim zdi teženje. Ne razumem…

Ali pa zakaj se te ljudje izogibajo čeprav vedo, da od njih rabiš ali si želiš odgovore ali informacije? Zato ker jih nimajo? Pa zakaj potem tega ne povejo?! Ali zato, ker ti želijo prizanesti z razočaranjem? Ampak ali se ne zavedajo, da bolj ubija ne vedeti kot pa biti razočaran? Ali sem samo jaz tak in je večina rajši na tem, da ne ve in živi srečno v svojem bubblu iluzij. Priznam, sem sanjač. A sem tudi realist in znam sprejeti poraze in napake ter posledice in odgovornosti. Nočem pa biti (in to me totalno ubija) na “stand-by” in “need-to-know basis”, v čakalni vrsti in potrpežljivo čakat na odgovor. Ja, imam potrpežljivost. Ampak ne, ko vem, da odgovori obstajajo in so na voljo…

Teoretično bi si zadeve nekako znal razložit. Strah. Pred odgovornostjo, soočenjem z realnostjo, pred tem, da nekoga prizadeneš… Izogibanje problemom v stilu “česar ne vidiš tega ni”. Ampak kljub temu, da teorijo nekako poznam, me v trenutkih, ko se tovrstne stvari kar vrstijo, vse skupaj spravi iz tira. Enostavno se nabere preveč vsega. Zakaj ljudje tako kompliciraj(m)o in si otežujej(m)o življenja? Vsi govorijo o tem kako najbolj cenijo poštenost, odkritost in direktnost potem pa ugotoviš, da si z udejanjanjem tega vrata prej zapiraš kot odpiraš. Kaj se res vsi tako bojij(m)o resnice in odkritih odnosov?! Me včasih prime, da bi se šel skrivalnice in taktiziranja po tem receptu tudi sam ampak, priznam, se mi enostavno ne da. Ne morem…

In kaj me v takšnih trenutkih najbolj razžalosti? Česa se najbolj ustrašim? Da ne opazim več lepote v malih stvareh, ki sestavijo in prijetno polepšajo dan. Običajno jih. V takih trenutkih me ne ganejo. Kako bi me le, če jih še opazim ne… I feel like a passenger on the ship across the ocean of time. Just passing through to the other side…

Ampak konec koncev sem pa opazil srno in srnjaka pred vrati Tivolija. Vsaj nekaj. To, in pa track-record, da se vedno znova znam sam sestavit nazaj, mi pravita, da bo pa morda prihajajoči teden boljši… Se bom pustil presenetiti…

Pred tednom dni mi je po spletu okoliščin v rokah pristala 911-ka. Avtomobil. Porschejeve znamke. Prvotni plan je bil, da ta avtomobilček prepeljem s točke A na točko B. Razdalja med njima je tam nekje okoli 15 km. Ni problema. Sem pač prijazen človek. A, ker pa na točki B ni šlo vse kot bi moralo, je gajbica za par dni obtičala v mojih rokah. No, kljub temu, da to ni moj sanjski avto se nisem ravno upiral. Nekajdnevno druženje sem tako izkoristil za malo testiranja in nabiranja vtisov. In nastal je sledeči zapis…

Za kakšno gajbico torej gre? Porsche 911 Carrera 2 Cabrio. Tip 964 (informacija za poznavalce). Črn. Avto ni nov. Pred nekaj tedni je slavil 15 let prihoda s proizvodnje linije. Zadnja serija klasične 911-ke z “originalnimi” pokončnimi lučmi. Pri svojih 3,6l delovne prostornine motor zmore na cesto preko zadnjega para koles poslat 184kW oz. 250 KM. To počne brez kakršnih koli modernih elektronskih pripomočkov proti zdrsavanju ipd.. Skratka, previdno je treba s tole žverco…

In kakšni so vtisi? Ker je to kabriolet, ga je temu primerno potrebno tudi voziti - streha zložena in nad vami širno nebo! Pokrita streha je “dovoljena” samo v primeru padavin ali pa, kot se za gentlemane spodobi, v kolikor vas dama na sopotniškem sedežu za to poprosi v izogib razmršeni frizuri. Če imate enostavno za veter neobčutljivo frizuro (tako kot jaz), tudi hitrejša vožnja brez strehe nad glavo ni problematična (no, razen če morda ne merite preko 2m v višino). Seveda ob tem na odprtem ne puščajte raznih papirjev ali drugih lahkih predmetov. Zna biti svojevrsten dogodek gledanje frčanja papirjev v vzvratnem ogledalu…

Med vožnjo boste deležni pogledov tako ženske kot moške populacije. Starost ne igra vloge. Če tega ne prenesete, to ni avto za vas. Še posebej brez strehe ste res vsem na očeh. Tudi policajem! Tako, da kar lepo pozabite na ročno telefoniranje med vožnjo. Potrebno se je tudi navaditi, da bi vsak mulc (ali “mulc”) dirkal z vami. Mirne živce. Dejansko boste bolj cool izpadli, če se z nadebudnežem ne boste spuščali v dirkanje. Kajti v tem avtu to lahko naredite s stilom…

Pospeški so super. Sploh se ne zavedaš da drviš že (precej) preko 100 km/h. Tudi zavore so temu primerne. Po suhem se avto drži ceste kot prilepljen. Ob hitri vožnji se pokaže egoističen karakter tega avta - užitke nudi predvsem (samo?) vozniku. Sedi se namreč nizko in čuti se prav vsaka vboklina in izboklina cestišča. Točno veš kaj se dogaja z avtomobilom. Za voznika je to seveda super. No, za sopotnika(co) pa ne nujno. Dirkaški užitki so torej priporočljivi predvsem v solo izvedbi. Sicer je pa posebna perverzija poslušanje zvoka spuščanja zadnjega krila (le-ta se dvigne, ko prekoračite hitrost 80km/h, sicer to lahko delate tudi ročno ampak potem zadeva izgubi ves čar)…

Sicer se da ta avtomobil voziti tudi čisto po predpisanih omejitvah hitrosti. Lagodna vožnja in uživanje v vožnji. Mene je navdušila nočna vožnja zgoraj brez - zvezde in luna na “dosegu roke”… To seveda popestri čakanje pri semaforju, ko vsi pogledujejo zgolj na semafor, ti, srečnež, pa vidiš še vse kaj drugega… Ah ja, kaj morem, očitno se v meni skriva tudi kanček romantika…

Za vsakodnevno uporabo pa ta avtomobilček, roko na srce, vseeno ni najbolj primeren. Pri parkiranju je potrebno upoštevati, da sedite nizko nad tlemi vrata pa so dolga. Temu primerno je potrebno nekoliko več prostora, da vrata odpreš in zlezeš (skoraj dobesedno) ven. Poleg tega so prenekateri vhodi na parkirišča narejeni tako, da zaradi klančin in kucljev tvegate da boste podrajsali po tleh ali pa enostavno nasedli kot ladija ne čeri… Okretnost v mestu nikakor ne sodi med odlike tega avtomobila, obračalni krog je namreč izjemno velik (”U turn” je na povprečnem križišču izvedljiv zgolj s “power slideom”) in lahko se vam zgodi, da boste volan vrteli bolj pridno kot pri običajnem avtomobilu in po možnosti izpadli kot popoln debil od voznika…

V spremenljivem vremenu, kakršen je bil tudi v dneh mojega druženja s to 911-ko, zna biti posebno zabaven izziv “prehitevanje” in izogibanje neviht. Poznavanje vremenskih pojavov in predvsem tipov oblakov je nadvse zaželjeno. Seveda je potrebno imeti tudi nekaj hazarderske duše. Ziheraši bi preveč trpeli… No, če izgubite igro, pa še vedno lahko v cca. 30 sekundah streho dvignete in že ste na suhem.

V mokrem je pa zgodba s tem avtomobilom nekoliko drugačna. Na mokrem cestišču je namreč potrebna velika mera previdnosti s stopalko za plin. V nasprotnem primeru se lahko kaj hitro zgodi, da boste uprizorili bolj ali manj atraktivno poplesavanje po (ali celo izven) cestišča. Z občutkom in znotraj kontrole zna biti pa stvar nadvse zabavna. Čista igračka… Ampak meja je tanka! Ob takšnem vremenu se izkaže tudi namen klime v kabriu (poleg vožnje zgoraj brez na sončen zimski dan, seveda!). Stekla se odrosijo zelo hitro in učinkovito. No, brislaci so pa definitivno najšibkejša točka avtomobila. Človek ima občutek, da so še iz časov samega nastanka tega avtomobila sredo 20. stoletja. Morda pa je to zgolj v preventivne namene, da v dežju vozniki ne bi mogli pretiravati…

Ugotovljeno pa je bilo tudi, da je tovrsten avto nadvse primeren tudi za vse nostalgične tabornike, skavte in ostale, ki so (ali pa še) radi šotorijo. Sunshine je kot tabornica ugotovila, da je pod platneno streho vzdušje v dežju podobno onemu pod šotorskim platnom. Ker je bilo to opažanje povedano z rahlo skrivnostnim nasmeškom, bi dejal, da je to vsekakor pozitivna lastnost avtomobila…

Za konec naj povem, da porabe goriva nisem meril. Namenoma. Se s tem nisem hotel obremenjevat. Po zagotovilih brez problema 20 l/100km in več. No, meni, ki sem že podrl kar nekaj rekordov minimalnih porab, ga morda uspe spravit pod 15. Podiranja tega rekorda se bom lotil ob naslednji priliki…

In kakšen bi bil sklep? Super avtoček za tiste, ki znajo v vožnji s tovrstnim strojem uživati saj je primeren tako za “nedeljske sprehode” kot “športna udejstvovanja” (ali pa za fant(k)e, ki majo problem z egom, kot je v svojem slogu veselo pripomnila sunshine), in popolnoma neuporaben kup pleha za tiste, ki jim je avto zgolj uporaben stroj. Če bi bil rdeč, bi bil pa lahko tudi modni dodatek damski garderobi. Nekoliko večji gadget pač… Zagotovo pa to ni avto za navdušence zadnjih tehnoloških dosežkov na področju elektronike. Ti naj si rajši poiščejo zadnji model 911-ke. To je stroj za ljubitelje klasike in uživače, saj se ga da voziti tudi drugače kot zgolj dirkaško… Ni za vsakodnevno uporabo.

PS: Mlade dame, ki se navdušujejo nad tovrstnimi avtomobili oz. njihovimi lastniki, opozarjam, da avto ni moj. V kolikor boste ponudbe že pošiljale, jih bom posredoval lastniku. Slike zaželjene…

PPS: Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil tudi neznanemu vozniku rdeče opel astre na Celovški cesti v Ljubljani za pranje sončnih očal…