Kako daleč od drevesa se odkotali jabolko?

21.06.2007 ob 01:25

Danes sem bil deležen graje, da na svojem blogu že cel teden nisem nič napisal. Kaj graje, bil sem kregan… No, ni bilo tako hudo. Malo dramatiziram… :) OK, priznam, nisem bil priden! Ampak to, da ne bom priden sem predhodno napovedal… Samo držim dano besedo… No, sedaj po tednu dni od zadnje objave, je nastopil čas za novo dozo. Aja, ob tem me je presenetilo, da je dotična oseba celo bolj točno vedela, da je minil že en teden. Jaz sem mislil, da manjka še kakšen dan ali celo dva. Ja, priznam, spomin za datume in druge številke ni ravno moja vrlina… :oops:

Dan je bil, navkljub temu, da sem bil kregan, lep. Sonce je žgalo. A mene ni ožgalo. Opravil sem par razgovorov, ki obetajo zanimiva sodelovanja oz. projekte. Odigral sem nekaj partij košarke v spodobno visoke tempu katerega se marsikateri mladec in pa slovenski ligaš ne bi sramoval. Z veseljem sem ugotovil, da mi kondicija še ni pošla. In spil sem svoje prvo letošnje pivo. Piva načeloma ne pijem. Mi ne paše. Danes mi je. Blame it on the weather! :) Sem se “pregrešil”. Hmm, morda je imela tudi pri tem prste vmes moja deklarirana porednost oz nepridnost … :lol: Spil sem tudi kavo, in pa 4 doze pravih čajev (eden je bil extra-extra stong, eden extra strong, dva pa običajno strong). Zato pa zdaj tole lahko pišem kot navit in pozna se, da nočna ura sploh ni faktor.

Me je ena današnja lastna “neumnost” spomnila ponedeljkovega pogovora v družbi. Tema so bili ”okostnjaki v omarah”. Tisti katere nam okolica v mladih letih veselo notri tlači, mi pa jih potem vlačimo skozi življenje. Vedoč za njihov obstoj ali, še bolj pogosto, nezavedajoč se tega dejstva. Govora je seveda o podedovanih in priučenih navadah in vzorcih oziroma, če povem nekoliko bolj poetično, o vprašanju “Kako daleč od drevesa pade jabolko?”. Jaz pa seveda ne bi bil jaz, če ne bi zadeve peljal še naprej in naredil korak dlje ter se vprašal “Kako daleč od drevesa se pa jabolko lahko odkotali?”…

Kolikokrat nam gre oz. je šlo kaj pri starših na živce in si veselo pridušamo, da mi pa taki že ne bomo. Nebroj je teh primerov. Kolikokrat se potem zalotimo, da pa smo taki in počnemo ravno to za kar smo si zatrdno rekli, da taki pa ne bomo? Hočeš ali nočeš, priznati si je treba, da se tudi to dogaja. In to morda celo večkrat kot manjkrat… In kaj sledi? Jeza sam nase… Grrrr… ugotoviš, da nisi to kar si mislil, da si. Še hujše, si to kar nočeš bit. Bože ne daj, da si to preveč javno in na glas deklariral. Ugotoviš, da imaš neke navade in reakcije katerih ne odobravaš “vprogramirane” in reagiraš po pridobljenih vzorcih. Trenutek primeren, da se vržeš ob tla (tisti, ki smo nekoliko višje rasti smo pri tovrstnih peripetijah v še nekoliko bolj nezavidljivem položaju…). Če je situacija zares resna pa še komu rečeš naj parkrat skoči po tebi, da si boš ja zapomnil ta trenutek (saj veste kako je Pavlov treniral svoje podgane - z bolečino?).

Koliko smo torej otroci drugačni od staršev? V teorijio poznamo dva pola oz skrajni teoriji: deterministično in behavioristično. DNK vs. tabula rasa. Resnica je nekje vmes. Nekaj dobimo “v zibelko” (predvsem fizične karakteristike ter predispozicije in nagnjenja) drugo pa pridobimo s socializacijo (predvsem primarna socializacije je pomembna). In pri primarni so eni izmed glavnih akterjev starši in drugi “vzgojitelji”. To je čas, ko, poleg pozitivnih in koristnih vzorcev, pridno nabiramo že omenjene okostnjake. Torej z DNK-jem in primarno socializacijo ne “pademo daleč od drevesa”. In ravno ta kombinacija nas najbolj globoko zaznamuje in se vtisne v nas. Globoko v podzavest… Od drevesa se torej začnemo kotaliti s ti. sekundarno socializacijo, ki se v današnjem času v precejšnji meri odvija izven kroga primarne socializacije (družina). A problem sekundarne socializacije, da gradi na primarni. Nalaga sloje čez primarno. Nalaga nam uporabna znanja. Ni časa, da bi se ukvarjali s podlago. Danes se svet prehitro vrti. Informacij katere je potrebno vsrkati je vse preveč.

In potem se znajdemo v situacijah, ko nas primarni vzorci povozijo. Nasprotujejo in kontrirajo nam samim. Nekateri to zaznajo, drugi ne. Kaj je bolje? Podobno vprašanju o tem ali nekaj boli, če sploh ne veš, da boli ali celo ne veš, da sploh obstaja… in kaj ko to zaznaš? Odločiti se je treba ali to hočeš korigirat in se “reprogramirat” ali ne. Mukotrpen proces odkrivanja samega sebe, svojih svetlih in temnih plati. Temu seveda sledi samokontrola in “vnos” novih vzorcev. Tukaj pa je najtežje saj se vse prevečkrat zgodi, da vidimo bananin olupek, vemo, da če bomo nanj stopili bomo padli a glej ga zlomka, stopimo nanj in pademo. Boli. Bolj kot, če ne bi vedeli, da smo vedeli kaj se zgodi če bomo gor stopili. In to se lahko ponovi večkrat. Primarni vzorci znajo biti trdovratni. Ni čudežnega gold-extra-strong-white-total-shine-oxy-ultra-power-kaj-vem-kaj-še pralnega praška za naše vzorce… To so trenutki, ko za nekoga rečemo, da ga v nekem trenutku sploh ni bilo za razpoznat. Lahko je bil majhen trigger katerega še opazili nismo. Na sebi je treba delati počasi. Pa dobro je zraven sebe imeti koga, ki je objektiven in razumevajoč. Za oporo, ko se spet spotakneš…

Včasih se seveda vprašaš, če se to sploh splača. V čem je smisel tega početja. Stvar osebnih prioritet in vrednot. Jaz menim, da tisti, ki te vzorce opazijo, jim mora to že biti tako pomembno, da so jih zaznali… In to je tisto kar nas kot posameznike žene k napredku. In to žene tudi družbo kot celoto. To poganja napredek in razvoj. Ta človekova želja po rasti, znanju, biti boljši in napredovati. Tudi na tako zelo osebnih področjih kot so temelji osebnosti posameznika.

In kako daleč se lahko odkotališ od drevesa? Poljubno do mesta katerega si sami izberemo. Vse je stvar volje in angažiranosti ter ustreznega reagiranja v dani situaciji. Ali kot bi rekel Sun-Tzu: potrebno je uporabiti shi, dinamično energijo oz. “the inherent power or dynamic of a situation or moment in time”.

PS: Naj mi sociologi in psihologi oprostijo, če sem kakšno stvar poenostavil. Hujših grehov in neumnosti pa upam, da nisem zagrešil. Opozorila in dopolnitve so več kot dobrodošla.

 

7 komentarjev na “Kako daleč od drevesa se odkotali jabolko?”

  1. alcessa pravi:

    Se mi zdi, da tudi vrstniki (v otroških letih) spadajo med primarne socializatorje (najbrž pri tebi spadajo pod “ostale akterje”, vseeno jih omenjam, ker znajo biti pomembnejši celo od staršev).
    Razen tega sem že večkrat prebrala, da se “današnja mladina sploh ne trudi več in si ne želi biti drugačna od svojih staršev” - jabolko torej želi ostati pri drevesu :-)
    Večkrat sem se že spraševala (pa potem nisem iskala primerne literature), ali je želja po odkotaljenju od drevesa pri človeku naravna (kot evolucijski proces?)…

    Načvekavam te izključno zato, ker mi je bil post tako zelo všeč. :-)

  2. rokson rokson pravi:

    alcessa: se strinjam, tudi vrstniki so pomemben faktor pri socializaciji a so bolj pomembni v fazi sekundarne socializacije (čas šolanja).
    Ta podatek o današnji mladini me je pa kar malo presenetil. hmmm, ali me že emšo tepe ali pa je današnji mladini preveče lepo v senčki… :) del odgovora na vprašanje o naravnosti odkotaljenja od drevesa bi se znalo najti tudi v kakšnem na prvi pogled čisto napačnem mestu - animal planet ali pa national geographicove oddaje o živalih. Če pa to še skombiniramo z zgodovino, antropologijo etc. pa stavri postanejo presneto zanimive… Meni se zdi (povedal bom zelo na kratko), da ne gre za namensko željo po biti drugačen oz biti upornik pač pa za željo po biti boljši. enostavna tekmovalnost. In v okviru tega se preizkuša nove, drugačne poti… no, morda pa me pozicija današnje mladine postavlja v zmoto…

    PS: Načvekavanje je v mojem kotu dovoljeno in dobrodošlo tudi v primeru, ko post ni všečen. Včasih je takrat še bolj zanimivo… ;) Seveda, če je razprava na nivoju.

  3. alcessa pravi:

    Ja pri meni je še bilo tako, da je bilo nujno odklanjati težnje in nazore po principu “naši poslušalci čistijo in pospravljajo” in podobne zadeve. Moj foter je potem enkrat pozneje izjavil, da je moja generacija (72) vsaj imela razloge za protest, današnja (kar koli je že s tem mislil) pa samo še “visi okoli” in se drogira… Razen tega sem v ene par nemških cajtngov prebrala, da čedalje več mladih svoje starše smatra za prjatle, čedalje več staršev se tudi trudi prilagoditi otrokom čim bolj - najbrž tudi za to, ker je to manj naporno, kot pa biti cilj revolucije.
    Zanimiva so tudi drevesa, ki si želijo, da bi bila jabolka… :-)
    A ti potem misliš, da smo glede evolucionarnih teženj primerljivi z živalmi (samo sprašujem, nisem še imela časa razmisliti)?

    (oja, z veseljem pridem na blog tudi, ko se bo treba kulturno spičit! :-D )

  4. Sunshine Sunshine pravi:

    Mene si pa malo razočaral. :D Ko sem prebrala naslov sem najprej pomislila, da boš pisal o kakšnih konkretnih primerih kjer si se odkotalil stran, kjer bi se še želel, kjer se nisi mogel itd. No ja, je pa tudi tole zanimivo, sploh ko še moj najljubši los doda nekaj svojih brihtnih premislekov. :) Drugače pa se meni zdajle na hitro (po 10 minutah od prebiranja komentarja) dejansko zdi precej smiselna razlaga da težimo k biti boljši od staršev, ne apriori drugačni.

    Jaz pa sicer ne bi bila jaz, če ne bi bila spet drugačna od večine. Jaz želim biti podobna svoji mami. Jaz se bojim da morda nekoč ne bi bila svojim otrokom tako dobra, zrela in razumska mama kot je bila ona meni.

  5. rokson rokson pravi:

    sunshine: saj sem ti rekel, da ne bom priden… :mrgreen:

  6. rokson rokson pravi:

    ok zdaj pa na resne teme… :)

    alcessa: drevesa, ki si želijo biti jabolka so pa ti. večni mamini sinčki in očkove hčerkice (očitno je, da ta fenomen ni prisoten samo pri naših zahodnih sosedih)…
    Glede marsikaterih teženj smo primerljivi z živalmi - mi stvari (beri: nagone) samo malo bolj zakompliciramo (tudi kar se evolucionarnih teženj tiče)… :lol: Da pa ne bom iz tega tu naredil doktorske dizertacije pa naj samo omenim, da imamo kot sesalci temu primerno anatomija centralnega živčevja vključno z amigdalo (igra pomembno vlogo pri hitrih avtomatskih reakcijah) poleg tega pa razvojno in po DNKju nismo kaj dosti drugačni kot naši sorodniki. Anatomijo je s psihologijo in pojmom arhetipov povezal že C.G. Jung zasledil pa sem jo npr. tudi pri prebiranju literature na temo čustvene ineligence (EQ). No, jaz sem kot laik na tem področju, ki ga zanima preveč stvari, zvedavo opazoval in povezal vzorce, ki so mi “padli v oči”…

    sunshine: naj nekoliko potešim še tvoja pričakovanja po konkretnih primerih :) uspešna primera moje odkotalitve od drevesa je tradicionalna fascinacija mojih prednikov nad različnimi formami “ognjene vode” in pa zatekanje k iskanju zunanjih krivcev za vse nesreče in tegobe v življenju (beri: nezmožnost prevzemanja odgovornosti)… izziv za v bodoče je pa npr. biti boljši oče kot je bil meni moj…

  7. rokson rokson pravi:

    alcessa: sem pozabil dodat - se že veselim kulturnega spičenja… :lol:

Komentiraj