Danes sem bil deležen graje, da na svojem blogu že cel teden nisem nič napisal. Kaj graje, bil sem kregan… No, ni bilo tako hudo. Malo dramatiziram…
OK, priznam, nisem bil priden! Ampak to, da ne bom priden sem predhodno napovedal… Samo držim dano besedo… No, sedaj po tednu dni od zadnje objave, je nastopil čas za novo dozo. Aja, ob tem me je presenetilo, da je dotična oseba celo bolj točno vedela, da je minil že en teden. Jaz sem mislil, da manjka še kakšen dan ali celo dva. Ja, priznam, spomin za datume in druge številke ni ravno moja vrlina…
Dan je bil, navkljub temu, da sem bil kregan, lep. Sonce je žgalo. A mene ni ožgalo. Opravil sem par razgovorov, ki obetajo zanimiva sodelovanja oz. projekte. Odigral sem nekaj partij košarke v spodobno visoke tempu katerega se marsikateri mladec in pa slovenski ligaš ne bi sramoval. Z veseljem sem ugotovil, da mi kondicija še ni pošla. In spil sem svoje prvo letošnje pivo. Piva načeloma ne pijem. Mi ne paše. Danes mi je. Blame it on the weather!
Sem se “pregrešil”. Hmm, morda je imela tudi pri tem prste vmes moja deklarirana porednost oz nepridnost …
Spil sem tudi kavo, in pa 4 doze pravih čajev (eden je bil extra-extra stong, eden extra strong, dva pa običajno strong). Zato pa zdaj tole lahko pišem kot navit in pozna se, da nočna ura sploh ni faktor.
Me je ena današnja lastna “neumnost” spomnila ponedeljkovega pogovora v družbi. Tema so bili ”okostnjaki v omarah”. Tisti katere nam okolica v mladih letih veselo notri tlači, mi pa jih potem vlačimo skozi življenje. Vedoč za njihov obstoj ali, še bolj pogosto, nezavedajoč se tega dejstva. Govora je seveda o podedovanih in priučenih navadah in vzorcih oziroma, če povem nekoliko bolj poetično, o vprašanju “Kako daleč od drevesa pade jabolko?”. Jaz pa seveda ne bi bil jaz, če ne bi zadeve peljal še naprej in naredil korak dlje ter se vprašal “Kako daleč od drevesa se pa jabolko lahko odkotali?”…
Kolikokrat nam gre oz. je šlo kaj pri starših na živce in si veselo pridušamo, da mi pa taki že ne bomo. Nebroj je teh primerov. Kolikokrat se potem zalotimo, da pa smo taki in počnemo ravno to za kar smo si zatrdno rekli, da taki pa ne bomo? Hočeš ali nočeš, priznati si je treba, da se tudi to dogaja. In to morda celo večkrat kot manjkrat… In kaj sledi? Jeza sam nase… Grrrr… ugotoviš, da nisi to kar si mislil, da si. Še hujše, si to kar nočeš bit. Bože ne daj, da si to preveč javno in na glas deklariral. Ugotoviš, da imaš neke navade in reakcije katerih ne odobravaš “vprogramirane” in reagiraš po pridobljenih vzorcih. Trenutek primeren, da se vržeš ob tla (tisti, ki smo nekoliko višje rasti smo pri tovrstnih peripetijah v še nekoliko bolj nezavidljivem položaju…). Če je situacija zares resna pa še komu rečeš naj parkrat skoči po tebi, da si boš ja zapomnil ta trenutek (saj veste kako je Pavlov treniral svoje podgane - z bolečino?).
Koliko smo torej otroci drugačni od staršev? V teorijio poznamo dva pola oz skrajni teoriji: deterministično in behavioristično. DNK vs. tabula rasa. Resnica je nekje vmes. Nekaj dobimo “v zibelko” (predvsem fizične karakteristike ter predispozicije in nagnjenja) drugo pa pridobimo s socializacijo (predvsem primarna socializacije je pomembna). In pri primarni so eni izmed glavnih akterjev starši in drugi “vzgojitelji”. To je čas, ko, poleg pozitivnih in koristnih vzorcev, pridno nabiramo že omenjene okostnjake. Torej z DNK-jem in primarno socializacijo ne “pademo daleč od drevesa”. In ravno ta kombinacija nas najbolj globoko zaznamuje in se vtisne v nas. Globoko v podzavest… Od drevesa se torej začnemo kotaliti s ti. sekundarno socializacijo, ki se v današnjem času v precejšnji meri odvija izven kroga primarne socializacije (družina). A problem sekundarne socializacije, da gradi na primarni. Nalaga sloje čez primarno. Nalaga nam uporabna znanja. Ni časa, da bi se ukvarjali s podlago. Danes se svet prehitro vrti. Informacij katere je potrebno vsrkati je vse preveč.
In potem se znajdemo v situacijah, ko nas primarni vzorci povozijo. Nasprotujejo in kontrirajo nam samim. Nekateri to zaznajo, drugi ne. Kaj je bolje? Podobno vprašanju o tem ali nekaj boli, če sploh ne veš, da boli ali celo ne veš, da sploh obstaja… in kaj ko to zaznaš? Odločiti se je treba ali to hočeš korigirat in se “reprogramirat” ali ne. Mukotrpen proces odkrivanja samega sebe, svojih svetlih in temnih plati. Temu seveda sledi samokontrola in “vnos” novih vzorcev. Tukaj pa je najtežje saj se vse prevečkrat zgodi, da vidimo bananin olupek, vemo, da če bomo nanj stopili bomo padli a glej ga zlomka, stopimo nanj in pademo. Boli. Bolj kot, če ne bi vedeli, da smo vedeli kaj se zgodi če bomo gor stopili. In to se lahko ponovi večkrat. Primarni vzorci znajo biti trdovratni. Ni čudežnega gold-extra-strong-white-total-shine-oxy-ultra-power-kaj-vem-kaj-še pralnega praška za naše vzorce… To so trenutki, ko za nekoga rečemo, da ga v nekem trenutku sploh ni bilo za razpoznat. Lahko je bil majhen trigger katerega še opazili nismo. Na sebi je treba delati počasi. Pa dobro je zraven sebe imeti koga, ki je objektiven in razumevajoč. Za oporo, ko se spet spotakneš…
Včasih se seveda vprašaš, če se to sploh splača. V čem je smisel tega početja. Stvar osebnih prioritet in vrednot. Jaz menim, da tisti, ki te vzorce opazijo, jim mora to že biti tako pomembno, da so jih zaznali… In to je tisto kar nas kot posameznike žene k napredku. In to žene tudi družbo kot celoto. To poganja napredek in razvoj. Ta človekova želja po rasti, znanju, biti boljši in napredovati. Tudi na tako zelo osebnih področjih kot so temelji osebnosti posameznika.
In kako daleč se lahko odkotališ od drevesa? Poljubno do mesta katerega si sami izberemo. Vse je stvar volje in angažiranosti ter ustreznega reagiranja v dani situaciji. Ali kot bi rekel Sun-Tzu: potrebno je uporabiti shi, dinamično energijo oz. “the inherent power or dynamic of a situation or moment in time”.
PS: Naj mi sociologi in psihologi oprostijo, če sem kakšno stvar poenostavil. Hujših grehov in neumnosti pa upam, da nisem zagrešil. Opozorila in dopolnitve so več kot dobrodošla.