Roksonov kot

Evo, pa sem zastavil svoj blog. Ker mora vsaka dobra stvar imeti svoj uvod, naj ga za popotnico namenim še mojemu blogu…Skratka, sem (moder kot sem…lol…) ugotovil, da imam svetu kaj za povedat, predvsem se pa nisem mogel izogniti dejstvu, da so moji komentarji na blogih drugih postaljali vedno daljši. Brzdanje mojih “kuckarskih” teženj je bilo vedno težje… “To pa je resno znamenje, da si zarišeš svoj prostor v blogerskem vesolju v katerem boš lahko umoval in packal po svojih željah.” sem si rekel in si ustvaril svoj kot… Ime bloga je seveda temu primerno - “kot”. Z lastniško oznako, kot se to v današnjem času spodobi. Osebna nota pač mora bit…

 ”Kot” pa tudi zato, ker se na javnih prostorih (oz. kakorkoli bi že lahko opredelil vesolje barov, kafičev, gostiln, ipd. druženju namenjenih prostorov) dostikrat usedem tja kjer imam pogled nad dogajnjem okoli sebe. Tega ne počnem zato, ker bi bil control-freak, sramežljiv, nesamozavesten ali kaj v tem stilu pač pa zato, ker me zanima ta svet v katerem živim. Je zanimiv in (skoraj) vedno na nek način zabaven. No, in običajno je iz kota prizorišča najboljši pogled na celotno sceno.

Tako mi je, še posebno kot koratkočasenje ob čakanju na zamudnike, zanimivo opazovati kako ljudje vstopajo v lokal (ali na kakršno koli drugo “sceno”). Veliko pove o njih na splošno in o njihovemu trenutnemu počutju. Nekateri se skoraj zaletijo v vrata in planejo v prostor ter takoj odbrzijo k stolu oz. mizi, ki si jo prvo “označijo”. Drugi so pravo nasprotje - najprej postanejo, se razgledajo po prostoru potem pa kar čakajo, da bodo opaženi. Tega, da so zablikorali kompleten “promet” pa sploh ne zaznajo… No, to sta samo dva ekstrema vmes je pa še veliko odtenkov in vsaka tovrstna koreografija je zanimiv avtoportret posameznika…

Ura je čas, bo treba it na “sceno”…