Roksonov kot

ena tistih fotografij z “wow” faktorjem, ki mi je “uletela” na zaslon…

komentar je tudi zanimiv (in aktualen v tem predvolilnerm času): “this one comes from “Paul Löbe House” … it houses 550 offices for MPs, 19 conference rooms, around 450 offices for parliamentary committees, the Bundestag information service for visitors, and a restaurant that is open to the public … looks funny to me how this grey object floats like the sword of Damocles over the heads of the MPs …”

Dvomim, da so imeli arhitekti ob načrtovanju v mislih tovrstno interpretacijo, ampak treba je priznat, da je ta z Demoklejevim mečem vsekakor zelo posrečena. O tem ali je na mestu ali ne naj pa vsak presodi sam…

… in še ene (zaključna) misel članka “Ideas as Art: A Conversation with James G. March”:

“In the end, you know, we are very minor blips in a cosmic story. Aspirations for importance or significance are illusions of ignorant. All our hopes are minor, except to us; but some things matter because we choose to make them matter. What might make a difference to us, I think, is whether in our tiny roles, in our brief time, we inhabit life gently and add more beauty than ugliness.” (Harvard Business Review, October 2006, p. 82-89)

Sobotno jutranje branje ob skodelici čaja. ”Ideas as Art: A Conversation with James G. March”. Zanimiva in zabavna razmišljanja. Eno izmed le-teh gre takole:

“When a woman is born, she’s usually a girl, and girls are told that because they are girls they can do things for no good reason. They can be unpredictable, inconsistent, illogical. But the a girl goes to school, and she’s told she is an educated person. Because she’s an educated person, a woman must do things consistently, analytically, and so on. So she goes through life doing things for no good reason and then figuring out the reason, and in the process, she develops a very complicated value system - one that adapts very much to context… Men, though, are usually boys at birth. They are taught that, as boys, they are straightforward, consistent, and analytic. Then they go to school and are told they’re straightforward, consistent, and analytic. So the men go through life being straightforward, consistent, and analytic - with goals of a two-year old. And that’s why men are both less interesting and more predictable than women. They do not combine their analysis with foolishness.”

Prebranega namenoma (še) ne bom komentiral. Zanimiv pogled. No, se pa strinjam, da so ženske bolj zanimive in manj predvidljive kot moški…

PS: Tekst je sicer v kontekstu nekoliko širšega razmišljanja na temo razlage termina “technology of foolishness”. Celoten članek je bil objavljen v Harvard Business Review, October 2006, p. 82-89.

Po dvomesečnem mrku spet objavljam en zapis. Saj ne da vmes nisem nič brkljal po tipkovnici ali da ni bilo tem vrednih objave. Problem je bil bolj v tem, da mi nekako ni uspelo skupaj spraviti teksta s katerim bi bil zadovoljen. Misli so bile preveč bežeče in preskakujoče. Kup idej, načetih misli katere so obvisele v zraku, na pol oblikovane, ki jih nekako nisem mogel ubesediti v meni všečno obliko. Preveč stresa in nemira v glavi ali zgolj prevelika mera samokritičnosti? Vrag si ga vedi za kaj je šlo. Kolikor sebe poznam kar kombinacija obojega. No, skratka, glede na to, da je tole objavljeno, lahko rečem, da se nova “sezona” lahko začne…

Kot naročena tema za ta zapis je moja “navada”, da na vsake toliko časa bolj ali manj mrknem iz sveta. Se umaknem in brkljam po svoji notranjosti (beri glavi). Običajno je povod za to dogodek ali serija dogodkov, ki me totalno “razštelajo” in mi pretresejo življenje. Včasih pa mi enostavno zmanjka energije in rabim mir, čas zase. So trenutki, ko nisem zadovoljen sam s seboj, s potjo po kateri gre moje življenje ali pa z dogajanji okoli mene. Na tak ali drugačen način. Zanimivo kako si v takih trenutkih človek želi popolnoma nasprotujoče stvari - bi kričal in zganjal hrup, a po drugi strani je vse kar si želiš popoln mir in tišina. Hočeš bit sam in bežiš v osamo, a hkrati bi ti totalno sedla družba. Množica neznanih obrazov ali družba ene same znane in tebi ljube osebe. Ja, v takšnih trenutkih je lepo imeti ob sebi nekoga, ki s teboj deli tudi tista najbolj osebna bremena in dileme… V takih trenutkih se počutim kot barka sredi neurja s potrganimi jadri in polomljenim krmilom. Brez sidra. Premetava te sem in tja brez kontrole. Karkoli že narediš, nikoli ne veš točno ali bo imelo želeni učinek ali ravno nasprotnega. To veš, a še vedno poizkušaš četudi na nek svoj, drugim morda nerazumljiv, način… In zanimivo kako nepredvidljivi znajo biti trenutki “razsvetlitve”. Včasih se ti stvari začnejo svitati postopoma drugič spet gre za stvar trenutka in vse je jasno, stvari so spet razumljive in smiselne.

Časovno mrki tako trajajo zelo različno. Kakor tudi njihova intenziteta. No, tale zadnji zagotovo velja za enega daljših… Je pa tudi res, da se nisem čisto odrezal od sveta - žal nimam tega luksuza, da bi si lahko privoščil dvomesečni popolni odklop… Priznam, da bi mi tovrstni mrk tokrat še kako prav prišel, da bi se popolnoma umiril.

Kaj je pa najbolje pri vsem tem? Da vedno na plano izbrskam nekaj novega o sebi. Po vsakem mrku pridem nazaj v svet s kakšnim spoznanjem več (ta se bodo po malem razkrivala v naslednjih zapisih). No, vsaj tako se mi zdi… Ja, tisti znani “šta ne ubija, jača” pri meni še kako drži… No, in posledično bom spet tukaj trosil moja mala in velika modrovanja in pametovanja, nebuloze in fatamorgane, za povrhu pa še kakšen krajši zapis ali pa kakšna fotka, da ne bodo samo besede in besede…

PS: Ob tej priložnosti se moram iskreno opravičiti za odgovore katere sem ostal dolžan oz. teme katere so ostale v zraku in pa vsekakor tudi tistim, ki ste se navadili branja zapisov in pomenkovanja v mojem kotu… Hja, takle mamo v tem kotu…

Na sumu imam krivca za vročino - hudička… … in njegove mlade… Bojda je tako, da ko ima hudič mlade, jih ima veliko. In glede na dogajanje okoli mene v zadnjih tednih si je brlog skopal kar pod mojim domovanjem. Bo že čas, da z eno pošteno “štemarco” odprem kletna tla… Po zadnjem postu so se namreč hudički samo še množili in redili. Kakšnemu mi je sicer uspelo odbiti glavo. Nekatere sem pa očitno v skladu s slovensko folkloro po kerjavelsko na pol presekal. Na žalost sem ob tem ugotovil, da se hudič razmnožuje po sistemu deževnikov. Ja, vse filmske scene kako hudič išče družico za razplod so samo pravljice za odrasle… Samo še en dokaz več, da filmarjem in podobnim, ki širijo tovrstne štorije, ni za zaupat…

In kaj je najbolje od vsega v teh tednih (se mi danes namreč ne da jamrat tako, da o mladih in deblih hudičkih morda kdaj drugič)? Vročina. In pa to, da moj gleženj ni zlomljen Grem po vrsti.

Zakaj vročina? Ker jo brez težav prenašam. Da si stvar malo olajšam pač zjutraj okna na vzhod zaprem in zaroletam, čez noč pa pridno zračim. Temperature v prostoru so čisto spodobne. Sploh ne čutim kakšne blazne potrebe po klimi… Zunaj se da tudi čisto spodobno preživet, če le ne postopaš sredi jasnine ob najhujšem soncu. Pa tudi glede rekreacije v preteklem in prihajajočih tednih ne bom imel problemov… (glej prihodnji odstavek)

Zakaj pa sem vesel zaradi gležnja? Mi je na rekreacijski košarki 2 točki pred koncem zadnje igre pod košem uspelo pošteno nerodno pristat. Nič novega. Sem že navajen. Ker pa po nočnem hlajenju z ledom oteklina ni kaj dosti splahnela in je bil pošteno zatečen (ne samo gleženj pač pa praktično tudi nart in vse naokoli do prstov) ter na nogo zjutraj praktično nisem mogel stopiti (ni dosti manjkalo, da bi se ob vstajanju kot hlod zvrnil na tla), sem se v soboto zjutraj odpravil na ljubljansko urgenco. Tam so me veselo poslikali in ugotovili, da kosti niso zlomljene ali počene pač pa gre “samo” za pošteno nategnjene in morda tudi malo natrgane vezi. Tako, da imam samo povoj. Imam vsaj tu več sreče kot pameti! Seveda jaz ne bi bil jaz, če ne bi ob diagnozi veselo in s povsem iskrenim nasmehom izjavil “Super!” So me zdravnik in v sobi prisotne medicinske sestre prav čukasto pogledali - bilo je nekje med zbeganostjo in čudenjem. Morda so ob izmenjavi pogledov pomislili tudi na to, da bi me poslali še na slikanje glave in obdržali na opazovanju. Ne vem, sem jih pozabil povprašat. Sem pa, v razjasnitev situacije, dodal “podnapis”: “Torej ni nič zlomljeno, počeno in v celoti strgano?”… In tako sedaj po svetu racam v stilu Herr Flicka von tzi Geztapo. Intenzivno počivanje sem “oddelal” že v tem tednu saj me je noga npr. že po parih minutah sedenja bolela za znoret.  Zato tudi nisem bil kaj dosti za računalnikom - samo najnujnejše službene obveznosti. Zato sem pa imel nekaj več časa preklinjati pred časom preminulega notebooka (naj počiva v miru…)! Do novega se še nisem dokopal saj mi namizni čisto pridno pokriva veliko večino trenutnih vsakodnevnih potreb (v običajnih okoliščinah, seveda…). Aja, mi je ravno padlo na misel, ravno nekaj dni pred nesrečnim pristankom sem dobil popoldanski telefonski klic s komentarjem “Sem mislila, da sem te spet na kakšni rekreaciji zmotila”. Pa naj še kdo reče, da so čarovnice mit…

Ta teden mi ni šlo praktično nič po planu. Vse je šlo bolj ali manj narobe. Službeno in v privatnem življenju… Imel sem občutek, da karkoli sem že storil, sem storil narobe. Pa tudi tam kjer nisem storil nič in sem pustil stvarem, da se odvijejo same, se ni nič odvilo meni po godu. Podn od tedna… Najrajši bi ga kar prespal…

Edino kar mi je na obraz privabilo vsaj malo nasmeška so bili:
- zadnja dva dneva devetstoenajstkovanja (pa še ta sta bila deževna ),
- dobra igra na rekreativni košarki (2-na-2, moja skupna bilanca dveh terminov je bila cca. 9-1 v korist zmag. cca. zato, ker nisem prepričan o številu zmag, poraz pa je bil samo eden, danes, predzadnja igra. ja, na kondiciji bo treba še malo delat…)
- na poti na Rožnik (sem si šel ohladit pregreto glavo) sem “srečal” srno in srnjaka. Streljaj od tivolskega gradu pri vodovodni postaji (oz. karkoli že je tisti objektu od voke). Ljubljančani še vemo ne kaj imamo…

Temu toku dogodkov in razpoloženju primerno je moj prejšnji zapis na tem blogu do objave “v predalu” čakal kar od torka zvečer (objavil sem ga v petek zvečer). Enostavno nisem bil sposoben skupaj spravit treh stavkov, da bi bil z njimi zadovoljen… Jeba to!

Potem, ko se je en kup stvari podrlo že v ponedeljek dopoldan (nič kar bi moralo biti narejeno ni bilo, stvari so se prestavljale, termini odpovedovali etc.), mi je vse padlo dol. Ma naj folk reče, da gre na dopust, da stvar pač ne bo narejena ipd.. Ne, rajši obljubljajo potem pa nič, se naredijo Francoze ali pa jih sploh ni za dobit. Da o miljaužent izgovorih niti ne govorim… Skratka fu**ing bad days in the office. Vse mi je padlo dol. Po celi črti… Še s plani B in “rescue” variantam se mi ni dalo kaj dosti ukvarjat… Vse je bilo brcanje v temo. Temu trendu so sledile tudi privatne stvari. Stran od tistega kar bi moralo bit oz kar bi si jaz želel… Bad carma ali kaj?! Počutil sem se ujet. Kot bi se zaletaval v stene in spotikal ob svoje sence. Prazen in iztrošen. Izžet…

Ne razumem zakaj ljudje dajejo obljube, ki jih ne morejo držati. Vedo, da obljubljeno ne bo izvedljivo. Ampak ne, rajši dajo obljubo, ki je že vnaprej obsojena na propad. Potem so pa še užaljeni, če jim težiš, jih kličeš in iščeš rešitve iz situacije. Še to, da jim ponudiš roko, da se skupaj reši nastale probleme, se jim zdi teženje. Ne razumem…

Ali pa zakaj se te ljudje izogibajo čeprav vedo, da od njih rabiš ali si želiš odgovore ali informacije? Zato ker jih nimajo? Pa zakaj potem tega ne povejo?! Ali zato, ker ti želijo prizanesti z razočaranjem? Ampak ali se ne zavedajo, da bolj ubija ne vedeti kot pa biti razočaran? Ali sem samo jaz tak in je večina rajši na tem, da ne ve in živi srečno v svojem bubblu iluzij. Priznam, sem sanjač. A sem tudi realist in znam sprejeti poraze in napake ter posledice in odgovornosti. Nočem pa biti (in to me totalno ubija) na “stand-by” in “need-to-know basis”, v čakalni vrsti in potrpežljivo čakat na odgovor. Ja, imam potrpežljivost. Ampak ne, ko vem, da odgovori obstajajo in so na voljo…

Teoretično bi si zadeve nekako znal razložit. Strah. Pred odgovornostjo, soočenjem z realnostjo, pred tem, da nekoga prizadeneš… Izogibanje problemom v stilu “česar ne vidiš tega ni”. Ampak kljub temu, da teorijo nekako poznam, me v trenutkih, ko se tovrstne stvari kar vrstijo, vse skupaj spravi iz tira. Enostavno se nabere preveč vsega. Zakaj ljudje tako kompliciraj(m)o in si otežujej(m)o življenja? Vsi govorijo o tem kako najbolj cenijo poštenost, odkritost in direktnost potem pa ugotoviš, da si z udejanjanjem tega vrata prej zapiraš kot odpiraš. Kaj se res vsi tako bojij(m)o resnice in odkritih odnosov?! Me včasih prime, da bi se šel skrivalnice in taktiziranja po tem receptu tudi sam ampak, priznam, se mi enostavno ne da. Ne morem…

In kaj me v takšnih trenutkih najbolj razžalosti? Česa se najbolj ustrašim? Da ne opazim več lepote v malih stvareh, ki sestavijo in prijetno polepšajo dan. Običajno jih. V takih trenutkih me ne ganejo. Kako bi me le, če jih še opazim ne… I feel like a passenger on the ship across the ocean of time. Just passing through to the other side…

Ampak konec koncev sem pa opazil srno in srnjaka pred vrati Tivolija. Vsaj nekaj. To, in pa track-record, da se vedno znova znam sam sestavit nazaj, mi pravita, da bo pa morda prihajajoči teden boljši… Se bom pustil presenetiti…

Pred tednom dni mi je po spletu okoliščin v rokah pristala 911-ka. Avtomobil. Porschejeve znamke. Prvotni plan je bil, da ta avtomobilček prepeljem s točke A na točko B. Razdalja med njima je tam nekje okoli 15 km. Ni problema. Sem pač prijazen človek. A, ker pa na točki B ni šlo vse kot bi moralo, je gajbica za par dni obtičala v mojih rokah. No, kljub temu, da to ni moj sanjski avto se nisem ravno upiral. Nekajdnevno druženje sem tako izkoristil za malo testiranja in nabiranja vtisov. In nastal je sledeči zapis…

Za kakšno gajbico torej gre? Porsche 911 Carrera 2 Cabrio. Tip 964 (informacija za poznavalce). Črn. Avto ni nov. Pred nekaj tedni je slavil 15 let prihoda s proizvodnje linije. Zadnja serija klasične 911-ke z “originalnimi” pokončnimi lučmi. Pri svojih 3,6l delovne prostornine motor zmore na cesto preko zadnjega para koles poslat 184kW oz. 250 KM. To počne brez kakršnih koli modernih elektronskih pripomočkov proti zdrsavanju ipd.. Skratka, previdno je treba s tole žverco…

In kakšni so vtisi? Ker je to kabriolet, ga je temu primerno potrebno tudi voziti - streha zložena in nad vami širno nebo! Pokrita streha je “dovoljena” samo v primeru padavin ali pa, kot se za gentlemane spodobi, v kolikor vas dama na sopotniškem sedežu za to poprosi v izogib razmršeni frizuri. Če imate enostavno za veter neobčutljivo frizuro (tako kot jaz), tudi hitrejša vožnja brez strehe nad glavo ni problematična (no, razen če morda ne merite preko 2m v višino). Seveda ob tem na odprtem ne puščajte raznih papirjev ali drugih lahkih predmetov. Zna biti svojevrsten dogodek gledanje frčanja papirjev v vzvratnem ogledalu…

Med vožnjo boste deležni pogledov tako ženske kot moške populacije. Starost ne igra vloge. Če tega ne prenesete, to ni avto za vas. Še posebej brez strehe ste res vsem na očeh. Tudi policajem! Tako, da kar lepo pozabite na ročno telefoniranje med vožnjo. Potrebno se je tudi navaditi, da bi vsak mulc (ali “mulc”) dirkal z vami. Mirne živce. Dejansko boste bolj cool izpadli, če se z nadebudnežem ne boste spuščali v dirkanje. Kajti v tem avtu to lahko naredite s stilom…

Pospeški so super. Sploh se ne zavedaš da drviš že (precej) preko 100 km/h. Tudi zavore so temu primerne. Po suhem se avto drži ceste kot prilepljen. Ob hitri vožnji se pokaže egoističen karakter tega avta - užitke nudi predvsem (samo?) vozniku. Sedi se namreč nizko in čuti se prav vsaka vboklina in izboklina cestišča. Točno veš kaj se dogaja z avtomobilom. Za voznika je to seveda super. No, za sopotnika(co) pa ne nujno. Dirkaški užitki so torej priporočljivi predvsem v solo izvedbi. Sicer je pa posebna perverzija poslušanje zvoka spuščanja zadnjega krila (le-ta se dvigne, ko prekoračite hitrost 80km/h, sicer to lahko delate tudi ročno ampak potem zadeva izgubi ves čar)…

Sicer se da ta avtomobil voziti tudi čisto po predpisanih omejitvah hitrosti. Lagodna vožnja in uživanje v vožnji. Mene je navdušila nočna vožnja zgoraj brez - zvezde in luna na “dosegu roke”… To seveda popestri čakanje pri semaforju, ko vsi pogledujejo zgolj na semafor, ti, srečnež, pa vidiš še vse kaj drugega… Ah ja, kaj morem, očitno se v meni skriva tudi kanček romantika…

Za vsakodnevno uporabo pa ta avtomobilček, roko na srce, vseeno ni najbolj primeren. Pri parkiranju je potrebno upoštevati, da sedite nizko nad tlemi vrata pa so dolga. Temu primerno je potrebno nekoliko več prostora, da vrata odpreš in zlezeš (skoraj dobesedno) ven. Poleg tega so prenekateri vhodi na parkirišča narejeni tako, da zaradi klančin in kucljev tvegate da boste podrajsali po tleh ali pa enostavno nasedli kot ladija ne čeri… Okretnost v mestu nikakor ne sodi med odlike tega avtomobila, obračalni krog je namreč izjemno velik (”U turn” je na povprečnem križišču izvedljiv zgolj s “power slideom”) in lahko se vam zgodi, da boste volan vrteli bolj pridno kot pri običajnem avtomobilu in po možnosti izpadli kot popoln debil od voznika…

V spremenljivem vremenu, kakršen je bil tudi v dneh mojega druženja s to 911-ko, zna biti posebno zabaven izziv “prehitevanje” in izogibanje neviht. Poznavanje vremenskih pojavov in predvsem tipov oblakov je nadvse zaželjeno. Seveda je potrebno imeti tudi nekaj hazarderske duše. Ziheraši bi preveč trpeli… No, če izgubite igro, pa še vedno lahko v cca. 30 sekundah streho dvignete in že ste na suhem.

V mokrem je pa zgodba s tem avtomobilom nekoliko drugačna. Na mokrem cestišču je namreč potrebna velika mera previdnosti s stopalko za plin. V nasprotnem primeru se lahko kaj hitro zgodi, da boste uprizorili bolj ali manj atraktivno poplesavanje po (ali celo izven) cestišča. Z občutkom in znotraj kontrole zna biti pa stvar nadvse zabavna. Čista igračka… Ampak meja je tanka! Ob takšnem vremenu se izkaže tudi namen klime v kabriu (poleg vožnje zgoraj brez na sončen zimski dan, seveda!). Stekla se odrosijo zelo hitro in učinkovito. No, brislaci so pa definitivno najšibkejša točka avtomobila. Človek ima občutek, da so še iz časov samega nastanka tega avtomobila sredo 20. stoletja. Morda pa je to zgolj v preventivne namene, da v dežju vozniki ne bi mogli pretiravati…

Ugotovljeno pa je bilo tudi, da je tovrsten avto nadvse primeren tudi za vse nostalgične tabornike, skavte in ostale, ki so (ali pa še) radi šotorijo. Sunshine je kot tabornica ugotovila, da je pod platneno streho vzdušje v dežju podobno onemu pod šotorskim platnom. Ker je bilo to opažanje povedano z rahlo skrivnostnim nasmeškom, bi dejal, da je to vsekakor pozitivna lastnost avtomobila…

Za konec naj povem, da porabe goriva nisem meril. Namenoma. Se s tem nisem hotel obremenjevat. Po zagotovilih brez problema 20 l/100km in več. No, meni, ki sem že podrl kar nekaj rekordov minimalnih porab, ga morda uspe spravit pod 15. Podiranja tega rekorda se bom lotil ob naslednji priliki…

In kakšen bi bil sklep? Super avtoček za tiste, ki znajo v vožnji s tovrstnim strojem uživati saj je primeren tako za “nedeljske sprehode” kot “športna udejstvovanja” (ali pa za fant(k)e, ki majo problem z egom, kot je v svojem slogu veselo pripomnila sunshine), in popolnoma neuporaben kup pleha za tiste, ki jim je avto zgolj uporaben stroj. Če bi bil rdeč, bi bil pa lahko tudi modni dodatek damski garderobi. Nekoliko večji gadget pač… Zagotovo pa to ni avto za navdušence zadnjih tehnoloških dosežkov na področju elektronike. Ti naj si rajši poiščejo zadnji model 911-ke. To je stroj za ljubitelje klasike in uživače, saj se ga da voziti tudi drugače kot zgolj dirkaško… Ni za vsakodnevno uporabo.

PS: Mlade dame, ki se navdušujejo nad tovrstnimi avtomobili oz. njihovimi lastniki, opozarjam, da avto ni moj. V kolikor boste ponudbe že pošiljale, jih bom posredoval lastniku. Slike zaželjene…

PPS: Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil tudi neznanemu vozniku rdeče opel astre na Celovški cesti v Ljubljani za pranje sončnih očal…

Sunshine me je izzvala. Izziv sem sprejel. Sem imel nekaj težav pri določanju kriterijev. Sem jih opustil. Prepustil sem se navdihu in šel na pijačo v prijetni družbi. Ni ga boljšega navdiha kot to! Pijača se je podaljšala v kosilo, to pa tja do večera. Potem sem v roke vzel moj zveščič v katerega zapisujem vse mogoče in nemogoče. Nastalo je tole (vse to se je dogajalo in bilo zapisano včeraj, danes je samo dobilo dokončno obliko v digitalnem svetu, če bi pisal jutri, bi bilo že drugače ):

1. Na mojem shufflu se med najbolj predvajani komadi znajde sledeči miks: Enya - Cursum Perficio, Placido Domingo - La Dona E Mobile, U2 - With or Without You, Moby - Honey, U2 - I Still haven’t Found What I’m Looking For, The Rolling Stones - Paint It Black, Die Fantastische Vier - Krieger, Enya - Evening Falls, The Rolling Stones - Sympathy For The Devil, Rammstein - Mein Herz Brennt
2. Moja sanjski avto je BMW Z8, no tudi Bugattija EB 110 se ne bi branil…
   
3. Odpadke zbiram (delno) ločeno (od ostalih ločujem papir & karton, steklo, pločevinke, plastenke, “bio” odpadke)
4. Strah me je višine. Visoke stolpnice niso zame. Morda imam tudi zato rajši hribe kot gore…
5. Moj mobilni telefon nima fotoaparata
6. Popijem veliko (morda celo preveč) pravega čaja. V domači čajnici imam trenutno okoli 20 različnih vrst (zeleni in temni). Moj najbolj obremenjeni gospodinjski pripomoček je ura pingvin, imenovani Joško, ki pridno meri čas namakanja čajčkov…
7. Številko noge imam 41-42 pri 185 cm v višino… ja, tudi meni ni jasno kako mi je uspelo… Največji problem je dobiti tako majhne košarkaške superge, ostalo (še) ni problematično.

Izziv pa predajam v roke:
- Ameli - me prav zanima glasbeni izbor na to temo
- Šuši - ker so ji na poroki sorodniki zagotovo povedali veliko novega o njej
- Centrifuzija - me zanima s čim nas bo tokrat presenetila
- Dinozaver - zdaj, ko se je lotil brisanja je nastala praznina, katero je potrebno zapolniti
- Kinky tone - da vidimo kako novi idol vpliva nanj
- Urška - ker je objavila zanimiv zapis o svojih naj 5 predmetih
- Pajrt - v “zahvalo”, ker me je opozoril na potencialno luknjo v poznavanju Junga

Sem ugotovil, da moji posti in njih frekvenca postajajo vedno daljši. Mojemu kotu manjka barve, živahnosti, življenja… Tako sem se odločil, da stvar malo poživim in vam dam za komentirat še kaj drugega kot moje besede…

Zgodba, ki se skriva za tem je pa preprosta: Na vsake toliko časa grem malo na flickr pobrskat med fotkami tega (oz. preteklega) dne. Za sprostitev, zabavo, po malo svežega navdih, barv, igre svetlobe in senc, podob in impresij,… Nekatere pritegnejo moj pogled bolj kot druge. Okoli razlogov zakaj ne globokoumim. Se pustim presenetiti… No, tu so štiri z današnjega brskanja.

Danes sem bil deležen graje, da na svojem blogu že cel teden nisem nič napisal. Kaj graje, bil sem kregan… No, ni bilo tako hudo. Malo dramatiziram… OK, priznam, nisem bil priden! Ampak to, da ne bom priden sem predhodno napovedal… Samo držim dano besedo… No, sedaj po tednu dni od zadnje objave, je nastopil čas za novo dozo. Aja, ob tem me je presenetilo, da je dotična oseba celo bolj točno vedela, da je minil že en teden. Jaz sem mislil, da manjka še kakšen dan ali celo dva. Ja, priznam, spomin za datume in druge številke ni ravno moja vrlina…

Dan je bil, navkljub temu, da sem bil kregan, lep. Sonce je žgalo. A mene ni ožgalo. Opravil sem par razgovorov, ki obetajo zanimiva sodelovanja oz. projekte. Odigral sem nekaj partij košarke v spodobno visoke tempu katerega se marsikateri mladec in pa slovenski ligaš ne bi sramoval. Z veseljem sem ugotovil, da mi kondicija še ni pošla. In spil sem svoje prvo letošnje pivo. Piva načeloma ne pijem. Mi ne paše. Danes mi je. Blame it on the weather! Sem se “pregrešil”. Hmm, morda je imela tudi pri tem prste vmes moja deklarirana porednost oz nepridnost … Spil sem tudi kavo, in pa 4 doze pravih čajev (eden je bil extra-extra stong, eden extra strong, dva pa običajno strong). Zato pa zdaj tole lahko pišem kot navit in pozna se, da nočna ura sploh ni faktor.

Me je ena današnja lastna “neumnost” spomnila ponedeljkovega pogovora v družbi. Tema so bili ”okostnjaki v omarah”. Tisti katere nam okolica v mladih letih veselo notri tlači, mi pa jih potem vlačimo skozi življenje. Vedoč za njihov obstoj ali, še bolj pogosto, nezavedajoč se tega dejstva. Govora je seveda o podedovanih in priučenih navadah in vzorcih oziroma, če povem nekoliko bolj poetično, o vprašanju “Kako daleč od drevesa pade jabolko?”. Jaz pa seveda ne bi bil jaz, če ne bi zadeve peljal še naprej in naredil korak dlje ter se vprašal “Kako daleč od drevesa se pa jabolko lahko odkotali?”…

Kolikokrat nam gre oz. je šlo kaj pri starših na živce in si veselo pridušamo, da mi pa taki že ne bomo. Nebroj je teh primerov. Kolikokrat se potem zalotimo, da pa smo taki in počnemo ravno to za kar smo si zatrdno rekli, da taki pa ne bomo? Hočeš ali nočeš, priznati si je treba, da se tudi to dogaja. In to morda celo večkrat kot manjkrat… In kaj sledi? Jeza sam nase… Grrrr… ugotoviš, da nisi to kar si mislil, da si. Še hujše, si to kar nočeš bit. Bože ne daj, da si to preveč javno in na glas deklariral. Ugotoviš, da imaš neke navade in reakcije katerih ne odobravaš “vprogramirane” in reagiraš po pridobljenih vzorcih. Trenutek primeren, da se vržeš ob tla (tisti, ki smo nekoliko višje rasti smo pri tovrstnih peripetijah v še nekoliko bolj nezavidljivem položaju…). Če je situacija zares resna pa še komu rečeš naj parkrat skoči po tebi, da si boš ja zapomnil ta trenutek (saj veste kako je Pavlov treniral svoje podgane - z bolečino?).

Koliko smo torej otroci drugačni od staršev? V teorijio poznamo dva pola oz skrajni teoriji: deterministično in behavioristično. DNK vs. tabula rasa. Resnica je nekje vmes. Nekaj dobimo “v zibelko” (predvsem fizične karakteristike ter predispozicije in nagnjenja) drugo pa pridobimo s socializacijo (predvsem primarna socializacije je pomembna). In pri primarni so eni izmed glavnih akterjev starši in drugi “vzgojitelji”. To je čas, ko, poleg pozitivnih in koristnih vzorcev, pridno nabiramo že omenjene okostnjake. Torej z DNK-jem in primarno socializacijo ne “pademo daleč od drevesa”. In ravno ta kombinacija nas najbolj globoko zaznamuje in se vtisne v nas. Globoko v podzavest… Od drevesa se torej začnemo kotaliti s ti. sekundarno socializacijo, ki se v današnjem času v precejšnji meri odvija izven kroga primarne socializacije (družina). A problem sekundarne socializacije, da gradi na primarni. Nalaga sloje čez primarno. Nalaga nam uporabna znanja. Ni časa, da bi se ukvarjali s podlago. Danes se svet prehitro vrti. Informacij katere je potrebno vsrkati je vse preveč.

In potem se znajdemo v situacijah, ko nas primarni vzorci povozijo. Nasprotujejo in kontrirajo nam samim. Nekateri to zaznajo, drugi ne. Kaj je bolje? Podobno vprašanju o tem ali nekaj boli, če sploh ne veš, da boli ali celo ne veš, da sploh obstaja… in kaj ko to zaznaš? Odločiti se je treba ali to hočeš korigirat in se “reprogramirat” ali ne. Mukotrpen proces odkrivanja samega sebe, svojih svetlih in temnih plati. Temu seveda sledi samokontrola in “vnos” novih vzorcev. Tukaj pa je najtežje saj se vse prevečkrat zgodi, da vidimo bananin olupek, vemo, da če bomo nanj stopili bomo padli a glej ga zlomka, stopimo nanj in pademo. Boli. Bolj kot, če ne bi vedeli, da smo vedeli kaj se zgodi če bomo gor stopili. In to se lahko ponovi večkrat. Primarni vzorci znajo biti trdovratni. Ni čudežnega gold-extra-strong-white-total-shine-oxy-ultra-power-kaj-vem-kaj-še pralnega praška za naše vzorce… To so trenutki, ko za nekoga rečemo, da ga v nekem trenutku sploh ni bilo za razpoznat. Lahko je bil majhen trigger katerega še opazili nismo. Na sebi je treba delati počasi. Pa dobro je zraven sebe imeti koga, ki je objektiven in razumevajoč. Za oporo, ko se spet spotakneš…

Včasih se seveda vprašaš, če se to sploh splača. V čem je smisel tega početja. Stvar osebnih prioritet in vrednot. Jaz menim, da tisti, ki te vzorce opazijo, jim mora to že biti tako pomembno, da so jih zaznali… In to je tisto kar nas kot posameznike žene k napredku. In to žene tudi družbo kot celoto. To poganja napredek in razvoj. Ta človekova želja po rasti, znanju, biti boljši in napredovati. Tudi na tako zelo osebnih področjih kot so temelji osebnosti posameznika.

In kako daleč se lahko odkotališ od drevesa? Poljubno do mesta katerega si sami izberemo. Vse je stvar volje in angažiranosti ter ustreznega reagiranja v dani situaciji. Ali kot bi rekel Sun-Tzu: potrebno je uporabiti shi, dinamično energijo oz. “the inherent power or dynamic of a situation or moment in time”.

PS: Naj mi sociologi in psihologi oprostijo, če sem kakšno stvar poenostavil. Hujših grehov in neumnosti pa upam, da nisem zagrešil. Opozorila in dopolnitve so več kot dobrodošla.